Iskrene čestitke ob Dnevu državnosti – GOVOR RAVNATELJA GCC

Slavnostni govor ravnatelja GCC prof. Gregorja Deleje na tradicionalni prireditvi Pozdrav domovini, ki jo vsako leto pripravi Dom sv. Jožef na Jožefovem hribu nad Celje. Letošnja je potekala v nedeljo, 24. 6. 2018. Tudi tokrat se je Pozdrav domovini zaključil z velikim kresom, ki je zagorel največjemu državnemu prazniku v čast.

Spoštovane gospe in gospodje, drage Celjanke in Celjani, cenjene sodržavljanke in sodržavljani!

Sedemindvajset let je tega, ko si, draga Slovenija, moja domovina, postala država. Sedemindvajset let odkar so naši domovi dobili politične okvire, ki so opredelili ozemeljsko celovitost čudovitega koščka tega sveta na sončni strani Alp. Sedemindvajset let odkar so se uresničile stoletne sanje naših prednikov, ki so prav tu, na ta isti zemlji in v ta isti domovini z dušo in telesom branili skoraj iste meje nekih drugih držav iz drugačnih časov. Dobila si zastavo, himno, grb, s slovensko besedo zapisano temeljno ustavno listino in tiste, ki so se borili zate in za to, da postaneš država, pospremila na novo pot. Na pot, ki je postala naša in ki se je prvič vila od morja, do gora in naprej do panonskih ravnic pod svobodnim soncem, ki je sicer sijalo prav tako kot nekoč, a na zemljo, ki je pripadla le tvojim prebivalcem.

Sedemindvajset let je tega, ko sem se kot enajstletni deček spraševal, zakaj je bil začetek tistih počitnic drugačen od prejšnjih. Čutil sem neprijetno vznemirjenje starejših, mrke poglede očeta, ki si je oprtal torbo na ramo in me potolažil, da se kmalu zopet vidimo. Videl sem solzne oči moje mame, ki jo je zvok siren iz sosednje doline z otrokom vred in nahrbtnikom na rami pognal v gozd, mimo hiše moje babice, ki je, ne meneč se za alarm, mirno okopavala svoj vrt, potolažila otroka in mamo, skuhala kavo in jima v sončnem poletnem dopoldnevu v senci lipe postregla s slastno pehtranovo potico. Tiste babice, ki je v domovino privekala v sencah, ki jih je na državne zemljevide sveta vrisala prva velika vojna, izgubila moža in povila sina v ognju druge, še večje vojne, in tiste babice, ki je ožarjena od sonca različnih državnih ureditev, domovino poznala mnogo bolje kot sem jo takrat poznal jaz.

Sedemindvajset let je tega, ko smo se, spoštovane gospe in gospodje, zbudili v drugačno jutro. Sicer v isti domovini, v ta istem prostoru mnogih spominov, dediščine številnih generacij, ki so tu, v tej lepi deželi našle svoj dom in v sobivanju stkale milozvočni slovenski jezik. Jezik, ki mu je Cankar v Kurentu pripisal poseben pomen, saj da v sebi nosi besede praznika, petja in vriskanja skupne zgodovine naših prednikov, ki so se od tu in tam ustalili v tem gostoljubnem prostoru, si ustvarili dom in ga kultivirali skupaj z naravo. Tisto jutro pred sedemindvajsetimi leti ni bilo takšno kot dan poprej … Bilo je jutro v novi državi, naši, eni in edini, državi, ki je takrat postala domovini in njenim prebivalcem lastno orodje. Takšno, ki smo ga lahko vzeli v svoje roke in takšno, ki nam je vlilo upanja in moči, da smo začeli sami ustvarjati svet iz tisočletnega sna. Jutro je bilo drugačno, ker se je začelo že ponoči, ko so nam državo skušali odvzeti. Do zmagovitega sončnega vzhoda svobode je minilo 10 dolgih dni, po teh pa še nekaj daljših mesecev, ko smo jo v celoti lahko začeli upravljati sami.

Sedemindvajset let je tega, ko smo prebivalci naše domovine izkoristili zgodovinsko priložnost in po volji slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, zapisali, da je Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, ki  zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.

Sedemindvajset let … V očeh enajstletnega dečka častitljiva starost, v očeh štiridesetletnika trenutek, ko življenje postane polna odgovornost, v očeh modrosti naših babic in dedkov oddaljen spomin na mlade dni, v očeh države pogled na prehojene poti in stranpoti samostojnosti, v očeh domovine pa le hipec v neskončnosti časa in stalnih sprememb. Pogled na sedemindvajset let države je lahko izkrivljen in ukrivljen kot stališče tistega, ki ga motri. Je zbir spominov, ki v luči pogledov zmorejo pot na površje. Pogledov, ki so usmerjeni bodisi naprej ali nazaj. Spominov, ki prikličejo slike časa in prostora, kot je spomin na zvedavega enajstletnega dečka, na vonj potice v lipovi senci in na modro ženo častitljivih let, ki je ustavila beg v temni gozd, kjer krošnje zakrivajo pogled na svetlobo in optimizem. Pogled na vse tisto, kar sega naprej in se iz napak preteklosti uči boljše prihodnosti s težkim vprašanjem, če so naša dejanja res dobra za vse ali le za tistega posameznika, ki jih je kanil storiti in ozek krog, ki ga omejuje tako, kot popularne meje omejujejo današnji prostor in čas. Na meje visokih zidov, ki jih gradimo in onkraj katerih puščamo številne izkušnje, ki znanje in vrednote pišejo le na papir. Ta pa jim ne more vdihniti življenja.

Je sedemindvajset let v življenju posameznika in države že čas, ko nehamo stremeti k osamosvajanju in prevzemanju odgovornosti. Ko se ogradimo z zidom. Z zidom, ki nikdar ni nestvarna meja, torej tista, ki jo potrebujemo na vseh točkah našega razvoja, ki se jo skozi leta odraščanja in rasti učimo postavljati sebi in drugim. Prave meje, pa naj si bodo posameznikove ali državne, so zgolj varovala nastala iz izkušenj, ki jih postavljamo na robu, da ne pademo v prepad. Tudi domovina ni brezmejna v smislu njenega bistva, da je dom tam, kjer je srce. Domovina ima pravične meje, takšne, ki so sočutne in spoštljive, daleč od avtoritarnega in zatirajočega zidu, predvsem pa takšne, da lahko preko njih vidimo širna prostranstva stvaritev narave in soljudi. Takšne, ki omogočajo pristen, kritičen in zrel medčloveški ter medkulturni dialog.

Sedemindvajset let kasneje imam svojo domovino rad. Ponosen sem nanjo in na njene prebivalce. Ponosen na svoje prednike in neizmerno hvaležen za vse možnosti, ki sem jih imel in ki jih ponižno pričakujem tudi vnaprej z zavedanjem, da mi mora biti mar. Zanjo, zanje in za državo. O domovini nikdar ne izrečem kritične misli, kot je tudi zlagano ne poveličujem v njeni enotnosti, narodni izbranosti in edini pravosti; jo le širokogrudno hvalim na tujih tleh, s ponosom opisujem njeno neizmerno lepoto in dobroto, geografsko raznolikost in raznolikost kultur, ki so oblikovale njen prostor. A do moje države sem kritičen in priznavam le njene politične in družbene meje, nikdar bioloških. Kritičen sem do državnega upravljanja domovine, saj menim, da smo si njeni prebivalci skozi dolgo preteklost ustvarili pravico do takšne države, ki bo domovini naklonjena in bo z njo dobro ravnala. Verjamem, da smo država vsi ljudje, ki bivamo znotraj njenih političnih meja. Da to niso le voljeni posamezniki. Ti morajo biti le naše skupne roke, ki premišljeno, v stalnem dialogu z izkušeno modrejšimi in neizkušeno ustvarjalnimi, medgeneracijsko in s posluhom za slehernika upravljajo z orodjem za urejanje naše skupnosti.

Čez sedemindvajset let bomo prav vsi, tisti, ki iskreno ljubimo našo domovino in kritično spoštujemo slovensko državo kot tisti, ki imajo pred očmi le sebe ali eno od obeh, ponovno, tako kot včeraj, danes in jutri, imeli možnost izbire. Sam se bom vse dotlej in še naprej v mislih in dejanjih trudil za obe. Takrat bom zopet izbral domovino in državo. Takšni, ki sta solidarni z njenimi prebivalci, njih sosedi in državljani vsega sveta. Takšni, kot ju je v sedmi kitici Zdravljice opisal dr. France Prešeren pred 174 leti, ko je našim prednikom bilo več kot jasno, da države nastajajo in propadajo, domovina pa stoji in obstane z njenimi prebivalci, narodno omiko in kulturo. Izbral bom domovino in nje državo, ki jo bodo vodili kritični in samozavestni državljani, domovino in nje državo, ki bo ponosna, srčna, čista in lepa.

Spoštovane gospe in gospodje, drage Celjanke in Celjani, cenjene sodržavljanke in sodržavljani! Prav vsem nam želim svobodnih, modrih, samozavestnih in vključujočih odločitev – nocoj, na predvečer našega največjega državnega praznika in jutri, ko se bo iz objema noči rodil nov, svetel in svoboden dan. Praznujte ga s slovensko zastavo, naj vam njen grb obudi spomine na skupno prehojeno pot in vliva upanje za čudovito prihodnost, zavriskajte in zapojte domovini v čast! Iskrene čestitke ob Dnevu državnosti.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (1 vote cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)
Iskrene čestitke ob Dnevu državnosti - GOVOR RAVNATELJA GCC, 10.0 out of 10 based on 1 rating

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja