Ana in Jon predstavita novi slikanici

Natanko leto nazaj smo objavili intervju z Jonom, takrat dijakom 3. letnika predšolske vzgoje, ki nam je predstavil svoj avtorski prvenec Tudi Luka nosi masko. Tokrat pa je k sodelovanju povabil dijakinjo 4. letnika Ano Košir, s katero sta ustvarila slikanici Luka govori resnico in Luka premaga žalost.

Jon se je za serijo slikanic Luka bere odločil, ker so otroci pomemben del njegovega življenja. Ker je ob delu z njimi opazil, da imajo pogosto težave z razumevanjem nekaterih vsakdanjih tematik, je svoje strokovno znanje združil s podjetniškim in pričel z ustvarjanjem slikanic, za katere meni, da so najlažji način predajanja znanja. Osredotočil se je predvsem na predšolske otroke in prvo triado osnovnošolskih otrok, hkrati pa so koristne tudi za starše in vzgojitelje, saj lahko tako na lažji način vodijo pogovore o pomembnih temah.

Pred letom dni je izšel njegov prvenec Tudi Luka nosi masko, ki se dotika problematične in nadvse aktualne tematike, ob kateri so mnenja vse prej kot složna: “Odzivi so bili mešani, kot pričakovano. Žal nas ta tema zelo razdvaja, prav zato sem doživel na eni strani prijetne, spodbudne odzive, na drugi pa nekoliko manj.”

O svojem prvem delu je zapisal: “Izdaja avtorskega prvenca je bila zame precej trd oreh, saj se takrat še nisem zavedal koliko truda, energije in nenazadnje časa je potrebno vložiti v to. Zelo sem vesel in hvaležen, da mi je to takrat ob veliki podpori uspelo. Naporen začetek mi daje spodbudo, da se tudi sedaj trudim in delam kakovostno. Na poti od prve slikanice, do druge in naprej ne bi spremenil popolnoma ničesar. Majhne zmage, ki jih doživljam me navdihujejo, opogumljajo in mi dajo moči za delo, tisti drobni porazi pa me krepijo in utrjujejo, da sem pripravljen na mnoge različne situacije.”

Pomembna nota Jonovega projekta so mladi, predvsem še neuveljavljeni, kar je obrodilo sodelovanje s še eno dijakinjo naše šole: “V projekt se trudim vključevati vse nadobudne mladostnike in jim s tem ponuditi možnost za uspeh. Z Ano sva se spoznala na šolskem podjetniškem krožku. Hitro sem opazil potencial v njej. Vesel sem, da je sprejela moje povabilo in sedaj uspešno sodelujeva.”

Ana je bila nad projektom navdušena, predvsem pa jo je veselilo dejstvo, da na šoli obstaja dijak, ki mu je mar za otroke in se trudi, da najmlajšim generacijam preko slikanic pojasni situacijo v svetu: “Zelo sem se razveselila, ko me je Jon povabil k sodelovanju in bila hkrati počaščena, da je ravno v meni videl potencial za pisanje otroških slikanic. S svojo zgodbo Luka govori resnico bi rada otroke naučila, kako pomembno je priznanje resnice in kakšna je teža laži v njihovem otroštvu. Prav je, da se opravičimo in popravimo svoje napake.”

Najprej sta se morala odločiti vsak za svojo temo, pri čemer je Jona vodila ljubezen do živali, ki ga spremlja že od majhnih nog: “Nekaj več kot 7 let sem se ukvarjal z rejo perutnine. Med tem pa mi je družbo vedno delala psička in kasneje še nekaj mačk. Prav zato sem večkrat izkusil bolečino ob izgubi katere od živali. Dolgo sem razmišljal na kakšen način bi čustva ob izgubi lahko približal ostalim, predvsem najmlajšim in jim ob tem pomagal,” Ana pa je kot prostovoljna animatorka in starejša sestra hitro opazila, da imajo mlajši otroci težavo s priznanjem napak, zato se je odločila za tematiko resnice in laži.

Jona smo povprašali, kako se izdelava slikanice sploh prične: “Kot se vsaka dobra zgodba začne, z razmislekom. Ko se odločim za temo in namen, ki ga z zgodbo želim doseči se lotim pisanja. Najprej postavim okvir zgodbe, dodam zaplete in pomembnejše dogodke, ki sem si jih zamislil. Nato pa v prihodnjih dneh, tednih in mesecih zgodbo pogosto preberem in jo popravljam. Večkrat se sam odpravim v naravo, kjer razmišljam, kako bi zgodbo lahko še izboljšal. Pred koncem pisanja pridobim tudi pozitivno mnenje večih strokovnjakov. Nato pa sledijo ilustracije, lektura ter mnoge malenkosti, ki jih bralec sploh ne opazi. Šele nato gre slikanica v tisk.” Ana je o pisanju za najmaljše dodala še: “Vedno, ko ustvarjamo zgodbe za otroke, se je potrebno postaviti v njihovo vlogo, poskusiti pogledati stvari iz njihovega zornega kota. Le tako smo lahko uspešni.”

“Z otrokom najprej preberemo zgodbo, otrok naj jo nato obnovi ob ilustracijah, nato pa sledi pogovor o prebranem. Tega lahko izpeljemo ob kakšnih dejavnostih po branju, kot je recimo barvanje tematskih pobarvank. Pomembno je, da otroku odgovorimo na vprašanja, ki se mu porajajo,” je povedal Jon.

Želi si, da bi s projektom Luka bere uresničil svojo vizijo – otrokom pomagati pri razumevanju sveta, prav tako pa se mu zdi pomembno, da staršem in vzgojiteljem pomagamo pri vzgoji otrok. “Trudil se bom, da bo Luka še naprej odkrival pomembne tematike skozi slikanice, morda pa tudi še na kakšen drug način,” je dodal.

Slikanice nedvomno priporočamo v branje: “Napisane so z velikimi tiskanimi črkami, zato so super darilo za mlade bralce. Branje otrokom odpira nova obzorja in daje širino, še posebej ob tako prisrčnih ilustracijah Maše Črešnik, “ je zapisala Ana.

Spletno stran si lahko ogledate tukaj.

Ani in Jonu se zahvaljujemo za pogovor, predvsem pa smo ponosni, da se na naši šoli rojevajo ideje, ki nedvomno pripomorejo k lepšemu jutri vsake izmed generacij.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja