Državi šest pasov vzhodneje

“Iz Slovenije si? Vem, kje je to,” mi je lani ta čas na tekmovanju World Scholar’s Cup v Vietnamu rekel nek prijeten fant moje starosti, ki sem ga naključno spoznal na enem od družabnih delov dogodka. On je prihajal iz Malezije. In malo me je bilo sram, da sam o njegovi domovini nisem vedel skoraj ničesar.

Verjetno sem se takrat ujel v niz naključji, ki me je na koncu pripeljal do spoznanja, da bo krog letošnjega svetovnega tekmovanja potekal ravno tam. V Maleziji. Tisti pogovor mi je postal še večja motivacija, da sem se na tekmovanje skupaj s svojo ekipo pripravil dovolj dobro, da smo se uvrstili na globalno raven v Kuala Lumpurju.

Od vseh stvari, ki ti jih ponudijo takšna potovanja, mi je zmeraj najljubša prva vožnja od letališča do hotela, ki tujcu predstavi nepričakovan prerez življenja dežele, v katero je ravno prispel. Ta prerez je bil za nas, »13 neustrašnih centrašev«, v Maleziji sestavljen predvsem iz ogromnih zelenih površin, ki jih v milijonskem mestu, kot je Kuala Lumpur, nikdar ne bi pričakovali. Celotno mesto obdajajo manjši gozdovi s tropskim rastlinstvom, v mestu pa je urejenih tudi več manjših parkov s prečudovitimi orhidejami.

Malajsko prestolnico v večini gradijo ogromne steklene stolpnice. V njih se nahajajo predvsem pisarne gospodarskih dejavnosti ter manjša luksuzna stanovanja. Poleg našega hotela sta v nebo segala Petronasova stolpa, ki sta s svojimi 451,9 metri in 88 nadstropji do leta 2004 veljala za najvišjo stavbo na svetu. V spodnjih nadstropjih stolpov se nahaja tudi eno največjih nakupovalnih središč v Maleziji, ki se pod zemljo povezuje z različnimi drugimi pomembnimi stavbami v mestu ter z eno najbolj organiziranih podzemnih železnic na svetu. Z njo smo se odpeljali tudi do starejšega predela mesta (Mardeka Square), ki ga krasijo značilne kolonialne stavbe in stometrski drog z zastavo, ki naj bi bil največji na svetu.

Tu smo v »ritmu petka« v muslimanski državi, kot je Malezija (več kot 60 odstotkov prebivalcev se namreč definira kot muslimane), spoznavali tudi islam. Ogledali smo si Muzej islamskih umetnosti, ki med drugimi hrani tudi redke izvode starih Koranov, ter nacionalno mošejo. Ko že omenjam vpliv druge vere na naše potovanje, ne smem pozabiti tudi na klic k molitvi iz mošeje tik ob našem hotelu, ki smo ga bili deležni večkrat dnevno. Neprecenljiv način spontanega doživljanja tuje kulture.

Po šestih dnevih napornega tekmovanja, kjer je naša šola dosegla zavidljiv rezultat v vseh štirih področjih (debata, pisanje eseja, Scholar’s Bowl in test iz različnih tem), in raziskovanja Kuala Lumpurja smo se z javnim prevozom v obliki razmajanega avtobusa odpravili na jug Malajskega polotoka – do mostu, ki vodi v Singapur. Singapur je ena od štirih še obstoječih mestnih državic na svetu in hkrati najmanjša država v jugovzhodni Aziji. Mesto stoji na otoku, sestavljajo pa ga barvite četrti, ki nakazujejo na mešano sestavo prebivalstva. To je sestavljeno iz približno treh četrtin Kitajcev, preostali del pa pretežno predstavljata indijska in muslimanska manjšina. Vsi kot prvi jezik govorijo angleščino, kjer se pozna dediščina Angležev, pod katero je Singapur živel do leta 1963. Drugi jezik je izbiren glede na rod, iz katerega izvirajo – tako lahko po mestu opazimo napise v mandarinščini, malajščini in tamilščini.

Obiskali smo tudi umetni otok Sentosa, na katerem se nahajajo različni zabaviščni parki in rajske plaže, ki segajo do sicer toplega, a izrazito umazanega morja s pogledom na zarjavele tovorne ladje v ozadju. Ker smo imeli hostel v slovitem Chinatownu, nismo ubežali niti tradicionalni hrani, kjer kraljuje pečena račka in rakci na sto in en način skupaj z rižem ali nudli. V Chinatownu smo obiskali tudi Muzej budizma in budistični tempelj, kjer hranijo zob Bude, čeprav menda niti sami ne verjamejo povsem, da je zares pravi … Azijsko kulturno zapuščino smo podrobneje spoznali tudi v Narodni galeriji in Muzeju azijskih civilizacij.

Če so se nam malajske stolpnice zdele prelepe, Singapur postavlja še stopničko višje glede modernih stavb z osvetlitvijo, ob katerih ostaneš brez besed. Te se dvigajo v zalivu Marina Bay, kjer stoji največji hotel z nekaj več kot 2000 sobami, veliki rastlinjaki (čeprav se ti še zmeraj ne morejo kosati z velikim botaničnim vrtom, ki smo ga prav tako obiskali) in Merlion Park.

 

Kljub navidezni razkošnosti pa so prebivalci obeh dežel zelo prijazni in skromni ljudje, ki so ti zmeraj pripravljeni pomagati. Seveda k temu pripomore tudi izvrstna uporaba angleškega jezika, ki v marsikateri drugi azijski državi peša. Njihovo gostoljubje se pozna tudi pri manjši milosti do turistov glede kršenja njihovih izredno strogih zakonov, ki recimo prepovedujejo prodajo žvečilnih gumijev in vnos hrane (predvsem smrdljivega duriana, ki je sicer naprodaj na vsakem vogalu) na podzemno železnico. Zakonov se domačini sicer držijo predvsem zaradi znatnih denarnih kazni ter okrutnih udarcev z bičem v zaporu.

Našo azijsko avanturo smo končali na skoraj zagotovo najlepšem letališču na svetu v Singapurju, kjer je celo fotografiranje letališča prepovedano. Tekmovanje in dogodivščina na drugem koncu sveta se mi bosta za zmeraj vtisnila v spomin. Mogoče se še vidimo kdaj, Malezija in Singapur!

            

Aljaž Primožič

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (4 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +3 (from 3 votes)
Državi šest pasov vzhodneje, 10.0 out of 10 based on 4 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja