INTERVJU: ANŽE ZAVERŠNIK

Anže Zaveršnik je nekdanji dijak Gimnazije Celje – Center. Je študent jazz saksofona in dokaz, da se je po vsakem padcu v življenju potrebno pobrati in z dvignjeno glavo slediti svojim sanjam.

»Najpomembnejša stvar, ki jo moramo vedeti, je ta, da je življenje posameznika le njegovo in da je vse v njem odvisno od človeka samega, njegovih sanj, odločitev, dejanj ter njegove volje, da to življenje ustvarja in spreminja!«

1.Ste bivši dijak GCC. Kakšni so vaši spomini na šolo in kakšen pečat je šolanje na tej šoli pustilo na vas?

To je vprašanje, ki sem ga v življenju prejel res velikokrat. Ne želim dolgoveziti, zato bom kratek in vam bom povedal enako, kot sem povedal vsem, ki so me to kadarkoli vprašali.
GCC je zelo posebna šola. Je šola, ki ima, za razliko od drugih srednjih šol, dušo in srce. Nanjo me vežejo zelo lepi spomini. Vedno rad pomislim na prav vse trenutke, ki sem jih med šolanjem na tej #enostavnodrugačni (hehe) šoli doživel, na vse odsotnosti od pouka, nastope, druženja s prijatelji in profesorji, turneje, ljubezni in še marsikaj drugega. Včasih se spominjam tudi kakšne prigode, ki se je zgodila med poukom, kjer, moram priznati, nisem bil ravno veliko in če ne bi imel tako razumljivih, neverjetnih in srčnih profesorjev ter ravnatelja, ki so se zavedali koliko sem sposoben, so me vedno podpirali in me, ko je bilo to potrebno, tudi „brcnili v rit“, šole verjetno ne bi opravil tako zlahka in tako uspešno, kot sem jo. Sam sem
mnenja, da bi tako jaz, kot moje življenje, brez GCC danes izgledala povsem
drugače!
Zavedajte se kaj in kdo smo GCC in prosim vas, da svoja srednješolska leta
izkoristite predvsem za ustvarjanje lepe prihodnosti ter zbiranje najlepših in neverjetnih spominov, ki vam bodo čez nekaj let pomenili ogromno, po izkušnjah sodeč verjetno več, kot katerakoli druga stvar na tem svetu!
Ko se boste naslednjič sprehajali po šoli, si vzemite trenutek in prisluhnite, saj GCC skriva marsikatero zgodbo, ki je morda še ne poznate!

2. Sedaj ste študent jazz saksofona na univerzi v Grazu. Kako ste do tega prišli?
Vse skupaj se je začelo okoli mojega 13. leta, ko sem obiskal moj prvi jazz seminar, ki je potekal v Šentjurju in sicer več dni zapored. Vodil ga je moj profesor klarineta Bojan Logar. Seminarja sem se udeležil z alt saksofonom, ki sem ga pričel igrati kakšne pol leta pred tem (moj primarni instrument je bil v tistih časih klarinet). Po nekaj dneh druženja in spoznavanja jazza, sem ugotovil, da je prav to tisto, kar bi rad počel celotno moje življenje. Leta so tekla in na vse skupaj je zelo močno vplivala moja izbira srednje šole. Najprej sem se vpisal na I. gimnazijo v Celju, smer glasbena gimnazija. S to odločitvijo sem se rahlo oddaljil od moje želje po igranju jazza, saj sem se na srednji glasbeni šoli posvečal predvsem igranju in spoznavanju klasične glasbe. Po dveh letih sem se prepisal na GCC (predšolska vzgoja), odločil pa sem se, da bom z mojim glasbenim izobraževanjem kljub temu nadaljeval in sicer vzporedno. Na GCC se mi je odprl povsem nov svet, tudi v glasbenem smislu. Ker sem bil že kaj kmalu po prihodu na novo šolo sprejet v ekipo Šlagersov, sem se ponovno začel malo bolj posvečati in zanimati za jazz ter zabavno glasbo. Skozi srednješolska leta na GCC nikoli ni manjkalo vaj in nastopov, prav tako pa sem imel na voljo več kot dovolj vsakodnevnih glasbenih izzivov, ki so pripomogli k moji glasbeni rasti. Kljub temu, da sem se od trenutka, ko sem prišel na GCC, začel ponovno posvečati moji, recimo temu, sanjski želji, sem se v 4. letniku odločil, da se želim vpisati na študij glasbene pedagogike na ljubljansko univerzo. Odločitev o tem je „padla“ v drugi polovici 4. letnika, ko se je bilo potrebno odločiti kam, kaj in kako. Še vedno sem si z vsem srcem želel v Graz, vendar v tistem trenutku žal to ni bilo mogoče, za to je obstajalo več razlogov, poleg vsega pa je bila največja težava to, da nisem verjel, da mi to sploh lahko uspe in zaradi tega sem se odločil, da ne bom niti poskusil. Sprejemne izpite na ljubljanski akademiji sem opravil, vendar zaradi težav s petim predmetom na maturi, vanjo nisem bil sprejet. Plana B v tistem momentu nisem imel, zato sem naslednji dve leti preživljal v raznih službah in nekaj malega tudi na odrih. Vse skupaj je postalo še težje, saj sem izgubil dedka, ki je bil prav tako glasbenik in posledično moj velik vzornik. Z njim sem preživel res ogromno mojega časa, predvsem ob pogovorih in glasbi. Malo za tem, ko sem na enem iz med celjskih slamov v Špitalu spoznal dekle, so se pričele stvari počasi sestavljati nazaj. Še vedno trdim, da je prav ona v veliki meri krivec, da sem danes tukaj in takšen kot sem. Naslednje pol leta sem preživljal predvsem v njeni družbi, najbolj mi je ostal v spominu nekaj dnevni oddih v Bohinju. Vse več časa sem posvečal stvarem, ki so me osrečevale, njej, prijateljem, družini ter glasbi. Z dobrim počutjem in veseljem so se pričeli pojavljati tudi novi cilji ter želje in avgusta 2018 sem se dokončno odločil, da se želim z naslednjim letom vpisati na univerzo v Grazu. S septembrom sem začel obiskovati pouk jazz saksofona na glasbeni šoli v Celju in sicer pri profesorju Gregorju Skazi. Sledili so meseci trdega dela, vadbe in priprav na sprejemne izpite, ki sem se jih nato junija 2019 tudi udeležil. V Graz sem se odpravil že dan prej, kjer sem prespal pri prijatelju Žanu Cesarju, ki je, mimogrede, izvrsten trobentač in prav tako študent te iste akademije. Naslednji dan, na dan sprejemnih izpitov, sem bil nenormalno živčen, vendar sem bil kljub temu vase prepričan tako, kot še nikoli. Ure so tekle, izpiti so se vrstili in kar naenkrat je bilo dneva konec, vse je bilo za menoj. Sledilo je nekaj dni nestrpnosti, razmišljanja ter mešanih občutkov, vendar je vse to izginilo, ko sem 13.6. 2019 prejel sporočilo, da sem sprejemne izpite uspešno opravil in da sem sprejet na univerzo, na katero sem si vedno želel. Sledilo je proslavljanje in oddih, vse tja do oktobra, ko se je moja pot v Grazu uradno pričela. Danes vam lahko povem le to, da je univerza neverjetna in še boljša, kot sem kadarkoli pričakoval! Na tem mestu se moram iskreno zahvaliti vsem, ki so mi ves čas stali ob strani, me podpirali in vame verjeli, tudi takrat, ko sam nisem. Velika zahvala gre predvsem moji družini, trem neverjetnim prijateljem, Lanu Andriču, Robiju Valentiju ter Davorju Mikuliću, zadnja in največja pa gre osebi, zaradi katere sem se ponovno „našel“, zaradi katere sem ponovno začel verjeti in na katero sem tudi sam danes izredno ponosen, Klavdiji Košec. Hvala vam!

3. Kdo je vaš navdih? Kot sem že omenil pri prejšnjem vprašanju, moj navdih je vedno bil in vedno bo moj dedek. Bil je glasbenik, od njega sem se o glasbi naučil marsikaj, tudi tisto, česar te v glasbeni šoli ne morejo naučiti. Poleg tega, da je bil izvrsten glasbenik, je bil tudi velik človek in kdor ga je poznal, to ve! Morda se bo za koga to čudno slišalo, vendar vem in čutim, da je še vedno prisoten pri čisto vsem kar počnem.

4. Kot član skupine Parvani Violet ste letos sodelovali na Emi in bili več kot uspešni. Kašna je bila ta izkušnja za vas?
Izkušnja je bila zame nekaj zares posebnega in edinstvenega. Ideja o izvedbi tega “podviga” se nama je z Veroniko v bistvu prvič pojavila že v srednji šoli, vendar ker sta se najini poti za nekaj časa razšli, sva vse skupaj postavila na stranski tir, vse do septembra 2019, ko sva se po dolgem času spet srečala. Za prijavo na Emo smo se odločili zelo pozno, zato smo imeli za nastanek skladbe približno teden časa. Po cele dni smo ždeli v studiu ter ustvarjali in priznati moram, da je bilo vredno, saj smo z našim izdelkom res zadovoljni. Po prijavi se je zvrstil niz dogodkov, ki pa jih ne bom opisoval na dolgo in široko, saj ste celotno pot verjetno spremljali. Vaj, snemanj in priprav je bilo precej, vendar kljub temu, da so bili naši urniki zelo natrpani in utrujajoči, smo se imeli ves čas zares lepo. Vesel sem, da sem to zgodbo ustvarjal z ljudmi, s katerimi smo se spoznali prav na GCC in ki zapolnjujejo res velik del mojega življenja, tako glasbenega kot ne glasbenega. Velika zahvala gre seveda tudi vsem, ki ste nas pri tem podvigu ves čas močno ter iskreno podpirali, hvala vam!

5. Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Na prvem mestu je definitivno uspešno zaključen študij, seveda pa je tukaj še ogromno drugih ciljev ter želja, ki bi jih rad uresničil. Kar se tiče glasbe in pa moje kariere, sem se glede na trenutno situacijo s prepovedjo nastopov ter vseh ostalih dogodkov, odločil, da se za nekaj časa posvetim predvsem ustvarjanju ter snemanju v studiu, upam, da pa se tu in tam le pojavi še kakšen dejanski nastop ali izvedba katerega iz med projektov. Glasbenega materiala ter idej definitivno ne primanjkuje in rad bi, da vsaj večji del njih čimprej ugleda luč sveta. Da se ne bo vse navezovalo zgolj na glasbo, pa lahko povem, da ogromno časa posvetim tudi drugim stvarem. Na mizi trenutno leži ducat raznoraznih osebnih projektov, ki čakajo na uresničitev ter izvedbo, eden iz med njih nastaja prav v sodelovanju z GCC. Več o vsem skupaj izveste kaj kmalu 😉 V prostem času sem se pred kratkim začel posvečati tudi nekaterim hobijem iz preteklosti, eden iz med njih je na primer izdelovanje iz lesa.

6. Glede na trenutne razmere, ki so zajele nas vse, pa se mi zdi prav, da se dotakneva tudi te teme. Kako preživljate dni v izolaciji?
Večino časa preživljam sam, posvečam pa ga predvsem spoznavanju sebe, razvijanju in negovanju mojih ciljev, želja ter interesov, prav tako pa si vsak dan rad vzamem nekaj časa za sprostitev ter kvaliteten odklop od realnosti. Menim, da je prav sedaj idealen čas za vse to. Kljub izolaciji se rad držim svoje dnevne rutine, saj mi pomaga ostati v polnem zagonu. Dneve rad začnem mirno, z zajtrkom, skodelico dobre kave ter ogledom katere od meni priljubljenih serij, po navadi so to Big Bang Theory, Castle ali pa morda Men at work. Temu sledi načrtovanje in organizacija dneva, prav tako pa moj dopoldan skorajda ne mine brez ure intenzivne telovadbe. Večino svojega dne nato posvetim vsem svojim opravkom ter obveznostim, vadbi instrumentov in pa razvijanju ter izpolnjevanju raznih osebnih ciljev, želja ter projektov in idej, ki jih zadnje čase ne primanjkuje. Vsak dan se pozno popoldan odpravim tudi na daljši sprehod, včasih se mi pridruži mlajši brat Žiga. Ta čas po navadi izkoristim za „pospravljanje“ ter urejanje mojih misli. Večere rad izkoristim za sprostitev in odklop. Ob skodelici kakava ali čaja si ogledam kakšen dober film, morda preberem kakšno knjigo, včasih tudi povsem spontano sedem za klavir ali pa se preko Skypa enostavno pogovarjam s prijatelji.

Anžetu se zahvaljujemo za odgovore in mu na življenjski poti želimo še veliko uspeha! 😊

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (6 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +4 (from 6 votes)
INTERVJU: ANŽE ZAVERŠNIK, 10.0 out of 10 based on 6 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja