RAZKUŽENI: Larisa Kosi

Šele v času, ko so zaprta vsa gledališča, ni koncertov, še naš center kulturni program izvaja okrnjeno preko spletnih platform, se zdi, da smo spoznali, kako pomembni (in prevečkrat samoumevni) sta kultura in umetnost v naših življenjih. Iz tega razloga sem se odločil, da v Sledku v novonastali rubriki v naslednjih (karantenskih tednih) na razkužen in nenevaren način predstavim tiste, ki so »okuženi« s kulturo. Da zapomnimo prostor, ki ga je pustil ponik kulturnih dogodkov.

Ko so se začeli dnevi samoizolacije, mi je pisala Larisa in mi povedala, da je s svojim esejem na državnem Cankarjevem tekmovanju dobila zlato priznanje. Res sem bil zelo vesel zanjo. Z Lariso Kosi, ki obiskuje 3. č, zadnji dve leti kar pogosto sodelujeva, pa me, medtem ko jaz na prireditvah žulim vedno iste pesmi in jih poskušam zrecitirati na način, ki bi bil do poslušalcev čim bolj prijazen, ona vedno znova preseneti s kakšnim novim talentom. Včasih igra violino, poje, vsake toliko časa kaj odigra in pogosto zrecitira kakšnega ruskega klasika.

Ko jo vprašam, kaj vse počne, mi začne naštevati: »Že trinajsto leto obiskujem Glasbeno šolo Slovenske Konjice. V tem času sem končala osem razredov violine ter začela obiskovati solopetje, katerega šesti razred zaključujem letos. Lani sem začela obiskovati tudi pouk violončela. Prejšnja leta sem igrala v godalnem orkestru, letos pa mi zaradi vseh ostalih dejavnosti žal ni uspelo iti niti na ene vaje.« Poleg tega je Larisa ponosna članica DPZ GCC, lani pa se je pridružila tudi projektu Kamenčki v okviru gledališke skupine Središče, kjer sva se dokončno spoznala. »To je bil projekt, ki si ga bom zapomnila za vse življenje. Res sem ponosna, da sem bila zraven. Mislim, da smo s predstavo naredili korak v pravo smer … Poslali smo generalno sporočilo o strpnosti med gledalce. « Čeprav se je z gledališčem ljubiteljsko ukvarjala že ob koncu osnovne šole, se ji je tokrat prvič zdelo, da je šla na oder brez prevelike treme. »Padla sem v svoj svet in odmislila mnenje publike. Na odru sem pokazala, kaj in zakaj sem delala zadnjih osemnajst mesecev. To je glavno,« še doda, ko omenim najin zadnji skupni projekt.

Ker med najinim virtualnim pogovorom preko spletne kamere opazim, da je njena soba polna starih posterjev z glasbeniki, Harryjem Potterjem in drugimi estradniki, s katerimi je marsikdo od nas odraščal, jo vprašam o glasbi. »Od nekdaj sem velika oboževalka 2Cellos. Še zdaj, ko sta na odmoru in gradita vsak svojo kariero,« odgovori. Preko njiju se je tudi zaljubila v klasično instrumentalno glasbo. V tej sferi jo najbolj navdihuje Čajkovski. »V zadnjem času poslušam tudi slovensko glasbo. Zelo všeč so mi Vasko Atanasovski, Janez Dovč in Boštjan Gombač.«

V šolski literarni reviji bo letos objavljena tudi Larisina pesem. Kot druge oblike umetnosti ima tudi literatura velik pomen v njenem življenju. »Pišem za sprostitev in samoterapijo. Pisanje uporabim, ko poskušam sama s sabo predebatirati nekatere stvari,« pojasni. Ko omenim prof. Darjo Poglajen, za katero vem, da je Larisin velik motivator, se na široko nasmehne. Pod njenim mentorstvom je lani dosegla prvo mesto na literarnem natečaju Slovanski svet skozi otroške oči. »Zelo sem hvaležna prof. Poglajnovi, saj je bila ona tista, ki me je dokončno pripeljala na GCC odre. Od takrat me na poti mojega ustvarjanja vedno znova podpre. Naše skupne vaje za ruske dogodke mi bodo za zmeraj ostale v spominu.«

Larisa pa ne bo pozabila niti naše lanske ekskurzije v ruski Ščjolkovo, predmestje Moskve. »Zagotovo najbolj nora izkušnja zadnjih let. Dolgo časa nisem zmogla verjeti, da se mi je zgodilo nekaj takšnega. Da se je štirinajst naključno izbranih dijakov z dveh različnih celjskih gimnazij ter dva profesorja lahko imelo tako dobro, kot smo se imeli tisti teden na Festivalu kulture in športa v mestu, ki je pobrateno s Celjem,« še zdaj z navdušenjem obuja spomine.

Larisa je ena tistih, ki je karantena ni pretirano pretresla, saj je navajena, da velik del pogovorov z najbližjimi zaradi oddaljenosti opravi kar virtualno.  V teh dneh predvsem dela za šolo, gleda predstave, ki so dostopne na spletu in se druži z družinsko mačko. »V planu imam tudi ponovno prebrati roman Mi ruskega pisatelja Zamjatina,« še doda. Ker vem, da Larisa tudi odlično peče, jo po prijateljevem predlogu vprašam, če so njeni razpokančki res najboljši na svetu. Ona pa odgovori le: “Kdo ti je pa to rekel!?” 

Poleg vsega naštetega je Larisa močno povezana z naravo. Zelo rada hodi v hribe. Omeniti moram tudi, da bi se morala Larisa v teh dneh pripravljati na državno tekmovanje iz geografije, a je to zaradi trenutne situacije pod vprašajem. »V geografijo sem se zaljubila v prvem letniku. Sploh ne vem, zakaj. Od takrat vem, da je to to, kar bi rada delala v življenju. Bom pa seveda ostala zvesta tudi kulturi in umetnosti. Brez tega ne gre.«

Aljaž Primožič

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (8 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
RAZKUŽENI: Larisa Kosi, 10.0 out of 10 based on 8 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja