INTERVJU: JURE MACUH

Dijaki višjih letnikov ste že verjetno slišali za ime Jure Macuh.

Jure je nekdanji dijak GCC, ki je maturiral leta 2015, študent FDV, ki poleg šolanja opravlja še veliko drugih dejavnosti – je predsednik MUN kluba Slovenija, član društva ZN za Slovenijo, dela v Evropskem parlamentu … Veliko pa pomaga tudi na GCC. Še vedno poje pri fantovski vokalni zasedbi FaVoZa, prof. Zorko pomaga pri vodenju in pripravah debaterjev na domače in mednarodne turnirje, velikokrat pa ga lahko opazimo tudi pri klepetu s tajnicama, katerima je pred slabima dvema letoma pomagal pri delu.

Dostikrat te vidimo na GCC – si pevec pri FaVoZi, pomagaš pri debatnem klubu, pomagal si tudi v tajništvu … Kaj vse še počneš na GCC kot bivši dijak? Kako to, da si se odločil za pomoč?

Pogosto mi rečejo, da sem že skorajda inventar na GCC. Kljub temu, da je že minilo kar nekaj časa odkar sem maturiral, me na GCC še vedno veže tista pripadnost, ki sem jo pridobil s svobodo in zaupanjem šole v moje sposobnosti. Tako je ostalo tudi po tem, ko sem zapustil srednješolske klopi in upam, da bom lahko v prihajajočem šolskem letu dijako “ukradel” še kakšno uro več na temo evropskih in pa mednarodnih odnosov.

Verjetno pa mi je osebno najpomembnejši razlog ravno dodana vrednost obšolskih dejavnosti. Obstaja velik nabor veščin in znanja, ki dopolnjujejo pridobljeno formalno znanje siceršnjega izobraževalnega procesa. Pomembno je, da mladi s pomočjo šole ustvarimo dobre teoretične temelje, kar je vsekakor kvaliteta slovenskega izobraževalnega sistema, vendar pa je enakovrednega pomena sposobnost prenosa tega znanja v situacije izven šolskih klopi.  Vedno sem cenil pristop, ki poudarja tudi pomen obšolskih dejavnosti, saj me je motiviral tudi pri pridobivanju ocen. Kot dijaku so mi sicer velikokrat rekli, da dajem prevelik poudarek obšolskim dejavnostim, kar je verjetno bilo res. Verjetno to ni bilo vedno dobro za moje živce, še manj pa za živce mojih staršev in razredničarke, ki bo najbrž hitro potrdila prvi del povedi. Avendar nikakor ne obžalujem svojih odločitev.

Na splošno gledano sem vedno bil prepričan, da je prenos pridobljenega znanja v prakso poseben privilegij. Neizmerno spoštujem posameznike, ki si radi vzamejo čas, da prisluhnejo vsem tistim željnim znanja tudi izven razreda. Na GCC se je v zadnjih letih pojavilo ogromno takšnih možnosti in prližnosti. Ponosen sem, da lahko soustvarjam in prispevam k takšni usmeritvi šole.

Kaj meniš o skupini mladih debaterjev, s katerimi delaš? Imajo veliko potenciala, izkoriščajo tvojo pomoč? Kakšna se ti zdi nova mentorica?

Prav vsi v skupini debaterjev imajo velik potencial za velike uspehe v debati. Moj pristop k mentorstvu temelji na motivaciji debaterjev. Prepričan sem, da so ambicije po uspehih ravno toliko pomembne kot je delo, ki ga mora posameznik vložiti, da je lahko uspešen. Zato prepuščam to odločitev debaterjem. V svojih debaterskih letih sem se veliko preveč osredotočal na željo po uspehih in premalo na veščine, ki jih pridobimo skozi debato. Ključno je, da se ohranja možnost za tiste, ki si želijo zmagovati v debati in pušča prostor za tiste, ki jim je primarno to, da se nekaj naučijo skozi aktivnost. Ne bom pa lagal, da si ne želim ene skupine, ki bi me pobarala za kakšen nasvet o debatni tezi ob enih zjutraj. Vendar sem izredno srečen, ko vidim trenutno skupino vztrajnih in predanih debaterjev, saj sem ugotovil, da je motivacija za vztrajnost največji izziv mentorstva.

Prof. Valerija Zorko ima velikokrat višja pričakovanja glede rezultatov kot jaz, kar me je sprva čisto šokiralo! Čeprav bo to zvenelo malo nenavadno, pa sva oba še v postopku učenja, ksko biti učinkovit in dober mentor. Zapolnjujeva velike čevlje najinih predhodnikov, ki so nama zaupali nadaljevanje dolge tradicije debate na GCC. Z Valerijo sva se zelo dobro ujela in prepričan sem, da sva na dobri poti. 

Kako gledaš na to, da si skupino pripravil na WSC tekmovanje, kjer so dobili možnost potovanja v Malezijo in Singapur od koder so se vrnili s številnimi priznanji?

Ponosen sem, da sem lahko bil del tega uspeha, vendar gre največ zaslug dijakom, ki so zbrali pogum za ta izziv in vložili trud v pripravo nanj. Še posebej ponosen sem na tiste dijake, ki so se prvič srečali s tovrstnimi dejavnostmi in dosegli izjemne rezultate. Upam, da jih bo ta izkušnja motivirala, da se podajo še v kakšno izmed drugih podobnih aktivnosti, ki se izvajajo na GCC.

Se je debatni klub precej spremenil od takrat, ko si še ti bil dijak in debater?

Nedvomno se je. Poleg mentorjev tudi vzdušje in odnosi znotraj kluba. Vesel sem, da se ustvarja kolegialna atmosfera, ki je na žalost izjema v zelo tekmovalnem debatnem svetu. Imam občutek, da je to vezano tudi na drugačno atmosfero na šoli, ki je ustvarila globlji smisel za pripadnost kot smo ga poznali v času, ko sem še jaz sedel za šolskimi klopmi.

Bi nam mogoče zaupal tvoj najljubši spomin na srednjo šolo? Kakšno zanimivo anekdoto?

Vsekakor poletni športni dnevi in testi pri matematiki! Ne, malo se šalim. Ena anekdota je, ki se tudi veže na enega izmed najlepših spominov na GCC. Nikdar nisem bil dober naravoslovec, še najmanj od tega pa dober matematik, kar potrjuje rudi dejstvo, da sem imel v prvem letniku popravni izpit. Pritiski name so bili v tistem času zelo hudi, med njimi pa tudi ultimat o prepisu z GCC, če popravnega izpita ne opravim. S profesorico Tatjano Ravničan Ganzitti sem se po opravljenem popravnem izpitu malo bolj iskreno pogovoril o moji matematični situaciji. Po obrazložitvi pa mi je dejala: »In ne glede na vse si se odločil, da ostaneš na Centru?«. Takrat sem si nekako tudi potrdil, da res želim imeti povezavo z GCC dokler le lahko.

Imaš mogoče kakšen nasvet, priporočilo, sporočilo za Sledkove bralce?

Moj nasvet bi bil, da GCC odločno nadaljuje po poti na katero se je podala pred nekaj leti. Predvsem je pomembno, da se še naprej goji skupna identiteta, ki vključuje vsakogar, ki prestopi vrata GCC. Moja mama, ki je največja privrženka GCC, mi večkrat reče, da mora biti res nekaj narobe z osebo, ki ne najde nečesa zase na tej šoli. Vendar pa velja opomniti, da je odgovornost vseh nas, ki nosimo nadimek Centraš, pa naj si bodo to sedanji in nekdanji dijaki, učitelji in starši, da ohranjamo to kontinuiteto. Pestrost GCC omogoča njena odprtost. Da pa se ta odprtost obrestuje, pa moramo zbrati pogum, voljo ter čas in jo izkoristiti. Resnično imam rad to šolo in trdno verjamem, da se dobro z dobrim vrača in da se naklonjenost vedno povrne.

 

Jure, hvala za odgovore in za vse, kar delaš za GCC. Veseli smo, da se nekdanji dijaki radi vračate na šolo in še vedno želite biti del nje. Predvsem pa se zahvaljujemo za vso pomoč, ki ste nam jo pripravljeni nuditi! 🙂

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (3 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 2 votes)
INTERVJU: JURE MACUH, 10.0 out of 10 based on 3 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja