Profesor na drugi strani katedra: David Preložnik

Nadaljujemo z rubriko Profesor na drugi strani katedra. Tokrat vam predstavljamo profesorja, ki ga iz pustovanj poznamo tudi kot Gargamel, morsko deklico Ariel ali pravljično junakinjo Snegulčico.   Vedno nasmejan, pozitiven in energičen profesor glasbe, klavirja ter vodja Dekliškega pevskega zbora GCC, prof. David Preložnik, ki je povrhu še razrednik 1. a.

Katera je vaša najljubša knjiga oziroma film?
Gotovo so to bolj zgodovinske knjige, kakšen roman, morda tudi s pridihom kakšnega filozofskega razmišljanja … Še vedno pa mi ostaja v spominu moje maturitetno branje in sicer Bartoljev Alamut, ki krasno zaobjema zgoraj našteti karakteristiki. V času dopustovanja na morju sem lani  s ponosom prebral roman Danes grofje Celjski in nikdar več. Trenutno pa sem vpleten v odraščanje mojega štiriletnega sina in sem bolj v čtivu otroškega leposlovja. 🙂

Kakšno zvrst glasbe najraje poslušate?
Glede na poklic sem dojemljiv za vse zvrsti. 🙂 Gotovo pa je mojemu sluhu bliže vokalna glasba.

Katero je vaše najljubše potovanje, ki ste ga opravili?
Če verjamete ali ne, do sedaj je to bila maturantska ekskurzija z mojo prvo generacijo, ki sem ji bil razrednik. To je bil izlet v Toskano. Vsi razredi predšolske vzgoje so leta 2016 izbrali to destinacijo in tako smo se takrat vsi udeleženci te ekskurzije poimenovali kar 4. HAJ razred. 🙂 Bilo je fantastično; krasna energija, dijaki so bili izjemni in ni bilo nobenih kršitev (!), sanjska ekipa spremljevalcev in še s turstično agencijo smo imeli res srečo! Toskano smo doživeli in tudi Italijani so si nas zapomnili, saj se je med ogledi znamenitosti po ulicah pelo in plesalo, nekako lahko rečem, da smo bili #enostavnodrugačni. 🙂

Katera je vaša najljubša jed?
Recimo karkoli morskega, sicer pa nisem izbirčen.

Katero osebo občudujete in zakaj?
Občudujem vse, ki živijo to, kar mislijo, in mislijo to, kar živijo.

Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
Gotovo je to rojstvo sina, ko sem lahko bil priča prvemu vzkliku v novo življenje, in nato prvi stik z njim, približno 20 minut za tem pa tudi prvi »selfie« z njim v naročju …

Kaj vas spravi v dobro voljo?
Ponavadi je to glasba, priznam! Vsekakor pa ne morem brez vsakdanjih odnosov, ki mi večkrat dajo energijo tudi za več dni naprej. Sicer pa me šola in delo z mladimi vedno spravlja v dobro voljo!

Kam bi se odpravili, če bi imeli neomejene možnosti?
Na glasbeno popotovanje, kot ga še ni bilo. 🙂 Morda bi se preselil na Primorsko, natančneje v Piran, a dolgo tam ne bi zdržal, saj tam ni GCC-ja …

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Skušam razmišljati s Platonom: “Glasba je moralni zakon. Glasba daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in šarm ter veselje do življenja.”

Kaj najraje počnete v prostem času?
Ponavadi je to čas z družino. Rad pospravljam, to me večkrat pomirja; glede tega sem perfekcionist … Sicer pa je moj prosti čas večkrat namenjen tudi šolskim dejvnostim, kar je dokaz, da je lahko tudi delo hobi.

Katere lastnosti cenite pri ljudeh?
Iskrenost in zaupanje.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Moj prvi spis v osnovni šoli je nosil naslov: »Ko bom velik, bom kontrolor letalskih poletov.«

Se kdaj vprašate, kaj vas je vodilo v poklic profesorja?
To so bili različni zgledi učiteljev, ki so pustili pečat v mojem življenju in hkrati zavedanje tega, da lahko s tem največ naredim na sebi in svoji osebnosti kot takšni. Človek se mora vedno opazovati, kot učitelj pa moraš biti tudi zgled. Zavedanje, da učiteljski poklic niti najmanj ne pomeni nekaj monotonega in vsakdanjega, me je prepričalo, da sem se odločil za to, da svoj hobi združim s pedagoškim poklicem.

Če bi imeli možnost, bi se vrnili v preteklost in spremenili kakšno svoje dejanje?
Hm … So stvari, ki bi jih danes drugače naredil kot nekdaj, a po drugi strani je to tudi izziv za življenje, da znaš z nečem živeti in tudi popraviti, če je potrebno.

Bi lahko delili z nami kakšno vašo zanimivo anekdoto?
Imam anekdote iz športnega in koncertnega področja … 😉

Na odru se je dogajalo že marsikaj zanimivega … Najtežje je peti in se smejati hkrati. Bil je projektni vokalni sestav, s katerim smo priložnostno nastopali na Madžarskem. Koncertno smo izvajali »Misso brevis v C-duru« francoskega romantičnega skladatelja Charlesa Gounodja. Pri Sanctusu smo imeli na vaji vedno probleme z dvema taktoma, zaradi prvega tenorja, saj je imel kar eksponirano linijo; torej na vaji je to vedno bolj jalovo zvenelo.  Na koncertni izvedbi, ko smo prihajali vse bližje tema dvema taktoma, nas je bilo malo strah, na kar pa se prvi tenor, v tem kočljivem delu tako razpoje, kot še nikdar, da je po izgledu bil videti kot kuhan rak … V tistem trenutku se spogledava s sopevcem in sredi petja planeva v krohot, seveda nisva utegnila več nadaljevati s petjem, vsak od naju pa je bil na pevskem glasu sam … Torej sta v harmoniji zmanjkala dva glasova. Nadaljujeta prvi tenor in drugi bas, na kar smeh napade tudi prvi tenor. Tako je nekaj taktov solo odpel samo drugi bas, prijatelj Gregor Deleja. Proti koncu fraze pa je tudi on podlegel smehu. K sreči je sledila instrumentalna medigra in v Benedictusu smo ponovo zazveneli in zapeli brez »koreografije« …

Iz športnega področja pa imam kar nekaj adrenalinskih podvigov, kjer se vedno lahko zahvalim, da sem še živ. Zato šport ni moja vsakdanja dejavnost … Npr. dan pred zagovorom diplome; bilo je nedeljsko junijsko popoldne, sva se s kolegom odločila, da z mojim čolnom dvosedom narediva spust po Saviniji od Prebolda do Laškega. Na to pot pa sva se odpravila, kot da greva na plažo, torej samo v kratkih hlačah – brez čelade in ostale potrebne opreme … Nisva računala na to, da Savinja do Celja tolikokrat spremeni nivoje. 🙂 Do Celja so bile trikrat večje brzice in vse tri sva poskušala preveslati in s tokom speljati, seveda neuspešno, saj sva vedno končala pod vodo; pri zadnjih celo v globlji vodi, kjer so bile pod vodo tudi večje skale.  Bila je sreča v nesreči, da sem v eno od skal močno udaril z nogo in ne z glavo, ko sem se prebijal na površje Savinje.  Čoln je ostal cel, midva tudi, le telefoni so bili premočeni in so prenehali z nadaljnim delovanjem.  Kolegu pa so odplavala tudi sončna očala v vrednosti 100 €. Iz preventive sva pot zaključila v Celju na Špici. 🙂

To sta dve anekdoti, ki mi prideta najprej na misel … Sicer pa je na GCC polno anekdot, ki popestrijo vsakdanjik in naše skupno bivanje v secesijski lepotici. 😉

Profesorju se iskreno zahvaljujemo za odgovore. Upamo, da bote še naprej takšen #enostavnodrugačen profesor! 🙂

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 9.4/10 (20 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +5 (from 5 votes)
Profesor na drugi strani katedra: David Preložnik, 9.4 out of 10 based on 20 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja