Srbija – 3. dan

Prebudil me je že znan vonj po kavi, ki v Srbiji naznanja nepogrešljiv pričetek novega dne. Priznam, na takšen način življenja bi se kaj hitro lahko privadila. A to jutro smo se zbrali prej kot običajno, saj nas je čakala dolga pot, daleč iz mesta Kruševac.

Izpred  gimnazije smo se z avtobusom odpeljali  po luknjasti cesti do prve postojanke, mlekarne Lazar. Ob prihodu smo najprej opazili dve rdečo-beli plastični kravi z velikim nasmeškom na obrazu. Posneli smo kar nekaj fotografij, ki so v prvi vrsti namenjene kolegom, ki so ne dolgo tega prepevali in pohajkovali po češki prestolnici. Eno smo želeli odpeljati in jim jo pokloniti z namenom, da lažje prebolijo izgubo svoje krave, a je nismo želeli iztrgati  iz tako lepega okolja, v katerem se pase.

Uslužbenci so nas prijazno pričakali in nam hitro pod nos pomolili zaščitne čepice in obuvala, ki smo  jih  zaradi zahtev po sterilnosti v proizvodnji morali seveda natakniti. Kako smo vizualno izgledali, presodite sami. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je tudi sproščenost v tem privatnem podjetju na prvem mestu. Ob vstopu v proizvodnjo smo se namrščili ob tipičnem vonju produktov v nastajanju. Delavci so se navzlic našemu obisku sproščeno pogovarjali in opravljali svoje delo. Dva izmed njih  sta nam s podajanjem kosov sira drug drugemu visoko po zraku uprizorila celo kratek “performans”. Po ogledu je sledila degustacija polnomastnega sira in jogurta. O kulinaričnem okusu izdelkov ne bom izgubljala besed.

Sledil je ogled bioplinarne, na katero so domačini zelo ponosni. Lahko bi rekli, da je bil cel dan v duhu odkrivanja novih vonjav. Plinarna namreč temelji na osnovi živalskih fekalij. Sledil je ogled pridobivanja energije iz zgoraj omenjenih sestavin. Izrazi na obrazu (zaradi vonjav in pogledu na gosto rjavo tekočino) so bili nadvse zabavni. V nasprotju z nami je ravnatelj gostujoče gimnazije želel o delovanju plinarne izvedeti kar se da največ. Mi pa smo imeli v glavi samo eno misel … Lahko, prosim, čimprej nadaljujemo začrtano pot? Moram poudariti, da imata mlekarna in plinarna eno skupno točko. Pri obeh produktih ni odpadnega materiala. Gre za cikličen proces, kar nam da slutiti, da se tudi v Srbiji počasi razvija ekološka zavest.

Nadaljevali smoz vožnjo proti Hudičevi vasi. Če bi vprašali voznika, je bil vzpon hudičevo težak. Na sami poti smo tudi tokrat ostali brez besed. V gozdu se je na široko šopiril ogenj, ki je počasi, a vztrajno pod sabo lomil drevesa in rastlinje. Očitno je šlo za tipičen vsakdan, saj  niti domačini niti gasilciniso reagirali, kot je to navada pri nas. Da bi preprečili morebitne slabosti, smo svojo pozornost namenili gledanju naravnost predse. Vsekakor se je splačalo potrpeti vzpenjajočo in vijugasto cesto. Po prašni poti smo se povzpeli na višino 850 metrov, kjer se je pogled ustavil na visokih skalah, ki jih je voda skozi tisočletja oblikovala v  elegantne visoke in vitke oblike z ravnim vrhom. Vrhovi skal spominjajo na pokrivala različnih oblik. Tudi tukaj  so fotografi prišli na svoj račun, saj so posneli, čudovite razgledniške fotografije.

Sledila je pot nazaj do mesta Kruševac. Zaradi utrujenosti smo večino poti prespali in si  pridobili novih moči za večer, ki je bil še  pred nami.

Ob 19.30 smo se zbrali na gimnaziji, kjer smo morali pripraviti in urediti vse potrebno za glavni del našega gostovanja, kajti jutri  bomo aktivno sodelovali na Festivalu znanosti.

Večer bomo preživeli v družbi naših prijaznih gostiteljev. Vsekakor se bomo nocoj na rahlo dotaknili nočnega vrveža, o katerem pa več naslednjič  …

Lep pozdrav iz razigrane Srbije!

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja