Obrazi prihodnosti: sanje opustimo zaradi obsurdnih stvari

Gimnazija Celje – Center tudi letos sodeluje v Dnevnikovem projektu Obrazi prihodnosti, ki ga ta medijska hiša namenja prispevkom mladih novinarjev. Naša tema je bila tokrat Med sanjami in resničnostjo. Danes objavljamo mnenja dijakov.

 

Otroške sanje od policista, do zdravnika in naprej, se s starostjo in zrelostjo spreobrnejo v resničnost. S trudom in uspešno dokončanim šolanjem, ti nove sanje in kariera nekega dne ne uidejo.

Kot najstniki, lahko rečemo, da imamo kar veliko sanj. Te sanje nam dajejo spodbudo, ampak niso vse življenje enake. Določajo nam cilj, nekaj, zaradi česar v šoli pretrpimo tudi najtežje dni ali tedne. Prav tako so naša rdeča nit in končna destinacija, h kateri strmimo vse življenje. Dobljene ocene, ki so samo izobrazba na papirju ne odražajo pa dejanskega znanja posameznika in njegovih sposobnosti, ter zahteva točk na fakultetah lahko poderejo vse, za kar smo se trudili in gnali celotno življenje.

Zanimalo nas je, kakšne sanje imajo dandanes ljudje in kako se razlikujejo od sanj iz otroštva. Kaj je tisto, kar nam predstavo naše prihodnosti omeji ali prepreči? Si je možno ustvariti kariero samo na podlagi človeške iznajdljivosti in domišljije, ali je nujno potrebna določena izobrazba? Nam šolski sistem, premalo zaposlitvenih mest in prestrogi kriteriji delodajalcev za novo zaposlene, lahko našo prihodnost v trenutku obrnejo na glavo? Da bi o tem izvedeli kaj iz prve roke, smo povprašali tako dijake in mimoidoče v mestu.

Moje otroške sanje so bile postati kirurginja in imeti majhno hiško sredi travnika. Glede poklica so se moje sanje sedaj spremenile. Želim postati arhitektka. Z dovolj truda mislim, da bom te sanje lahko uresničila. Edino, kar mi jih lahko preprečuje, je faks oziroma, da ne bom sprejeta nanj in kasneje, da ne bo delovnih mest. Svoje sanje lahko uloviš tudi, če se ne izobražuješ na faksu ali če opustiš šolanje, vendar ne mislim tega preizkušati na lastni koži. Menim pa, da imamo mladi zdaj prednost, saj je bilo včasih težje uresničiti svoje sanje.

Vesna Ploštajner Mužar

 

Kot otrok sem vedno sanjal o poklicu policista verjetno zaradi gledanja tolikih policijskih nadaljevank. Sedaj, ko sem starejši in bolj dozorel, so moje sanje čisto drugačne. Imam načrt, kako jih uresničiti, in niti malo ne dvomim vase, da mi ne bo uspelo. Če si nekaj zelo močno želiš, te ne more nič ustaviti. In to prav tako velja za uresničitev mojih sanj. Izbira srednje šole zelo vpliva na našo prihodnost. Tako dobimo različna delovna mesta, sploh v današnjem času, ko je pomembna samo izobrazba na papirju, ne pa sposobnosti in znanje posameznika. Zato, ker imam rad otroke in glasbo, sem tudi sam izbral temu primerno šolo – predšolsko vzgojo. Tudi če nekdo s šolanjem preneha, verjamem, da si vseeno lahko ustvari kariero in do življenjski poklic.

Luka Cvek

 

 

Spomnim se, kako sem kot mala deklica vedno želela biti, nekaj revolucionarnega. Da bi odkrila nekaj, kar bi človeštvo presenetilo in da bi me vsi poznali. Tako sem materi vedno govorila, da želim biti arheologinja, nekje na jugu Italije. Tam bi imela tudi majhno prikupno stanovanje, partnerja in dva otroka-dvojčka. Sedaj, ko sem starejša in bolj dozorela se moje sanje niso zelo razblinile, le bolj resnične so postale. Vedno sem in še danes rada preučujem stvari in odkrila sem, da rada sodelujem z ljudmi. In ker bi rada zanje naredila nekaj dobrega, zdaj sanjam o poklicu forenzika ali pa celo, da bi bila političarka na področju okolja in prostora. ‘Nikoli ne reci nikoli’ je eden mojih glavnih življenjskih gesel. Če se bom trudila in uspešno opravila šolanje in številne prakse, mi en dan moje sanje ne uidejo. Menim pa, da s tem, ko so mesta na nekaterih fakultetah omejena, s tem omejijo naše življenje, prihodnost, mogoče celo tisto, ki si je ne bi nikoli želeli. Zaradi točk, ki jih imamo danes za odraz truda marsikdo ne pride na želen študij, kar se mi zdi absurdno. Glede stanovanja, partnerja in otrok sanje ostajajo iste – no ja, morda ne v Italiji, raje vidim, da živim tam, kjer lahko opravljam svoj sanjski poklic.

Klavdija Košec

 

 

Fakultetna izobrazba ni merilo za delovno mesto. Ko sva z možem ostala brez službe, sem začela z delom v lastni režiji. Imam namreč svojo slaščičarno, kjer na nek način počnem iste stvari kot sem jih kot študentka, ampak vse v eni osebi. V življenjskih obdobjih sanjaš različne stvari, od frizerke do zdravnika dalje. Sedaj uživam v tem, kar delam, kar mi je tudi najbolj pomembno. Ne vidim pa, da bi človek počel to, kar mu ni všeč. Se mi smilijo ljudje, ki morajo za preživetje početi to, kar si ne želijo. Jaz vidim poslanstvo vsakega tako, da najde tisto v čemer je dober in zna to dobro unovčiti.

Polonca Krajn Hegediš, lastnica slaščičarne Polonine sladke skrivnosti:

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja