Rusija: Avsenikova Golica sredi Podmoskovja

Skupina 15 dijakov z Gimnazije Celje – Center in I. gimnazije v Celju, enega profesorja (profesor Roman Ocvirk, I. gimnazija v Celju) in delegacije predstavnikov Mestne Občine Celje z županom g. Bojanom Šrotom na čelu, se je v četrtek, 12. 5. 2016,  v popoldanskih urah odpeljala iz Celja proti Letališču Jožeta Pučnika. Le še nekaj ur nas je ločilo od pristanka v Rusiji …

Pa začnimu na začetku.

Iz Celja smo se odpeljali nekaj čez peto uro popoldan. Zjutraj smo seveda še pridno sedeli v šolskih klopeh, po pouku noreli pri pakiranju kovčkov, popoldne pa že nestrpno čakali na prihod v Rusijo. To je približen povzetek dneva v eni povedi. 20.45 smo se usedli na letalo letalske družbe Air Serbia, 22.15 pa smo že sedeli na beograjskem letališču. Po uro in pol dolgem postanku smo se (končno) vkrcali na letalo za Moskvo. Let je za večino minil hitro, ker smo ga seveda prespali, saj smo na letališču Moskva Sheremetyevo pristali ob 3.20 zjutraj po lokalnem času 3.20. Sledil je transfer do naše nastanitve. Na poti nas je poleg prelepega sončnega vzhoda presenetil tudi naš izjemen prigrizek, ki sta ga sestavljala košček kruha s tremi rezinami salame in majhna čokoladica. Ampak ker smo bili vsi zaspani in se nam niti ni ljubilo imeti odprtih oči, nam je bilo čisto vseeno za hrano. Ob prihodu na cilj nas je zanimala samo postelja in absolutno nič drugega. Po kratkih treh urah spanja, nas je iz postelj vrgla budilka, ki je naznanjala, da je čas za pozni zajtrk in ogled Muzeja kozmonavtike v Zvezdnem mestu. Pridružila se nam je tudi delegacija predstavnikov Mestne občine Celje in v spremstvu vodnika smo si ogledali kopije modulov, vesoljske postaje MIR in druge astronavtske opreme. Po ogledu smo imeli težko pričakovano kosilo, ki pa ni ravno doseglo naših visokih pričakovanj. Tudi vsi prihodnji obroki (beri: noben) doslej niso zadostili našim visokim slovenskim standardom … In po kosilu je sledilo … Kaj pa drugega kot spanje! V popoldanskih in večernih urah nas je čakal že prvi del Festivala za šport in umetnosti, na katerem je sodelovalo 10 ruskih šol, večina iz Podmoskovja, ena poljska in mi, Celjani. To je bila slavnostno odprtje, ki mu je sledila večerja in nato tekmovanje talentov. Na tri ure trajajoči, za nas občutno predolgi prireditvi so se vse sodelujoče šole predstavile s pevskimi točkami, solo in skupinskimi recitacijami ter plesnimi točkami. Naša skupina, poimenovali smo se kar Celjani, je na oder kot prvo poslala Janjo Ternovšek, ki je s svojim glasom in stasom očarala celotno občinstvo in tudi nam, ki smo jo že velikokrat slišali, naredila kurjo polt. Proti koncu prireditve smo se predstavili še z eno točko – zapeli smo Katjušo, rusko narodno pesem, ki nam je, sodeč po aplavzu, super uspela. Po koncu nas je bila večina preutrujenih za nadaljnje druženje, zato smo se odpravili kar proti posteljam, ki so mimogrede izjemno udobne. Nekateri, tisti z malo več energije in tisti, ki so že spoznali nove prijatelje, pa so druženje nadaljevali pozno noč.

Sobota je bila namenjena športnim aktivnostim. Po zajtrku so nas s policijskim spremstvom odpeljali do športnega centra. Tam smo se v medšolskem tekmovanju pomerili v sklecah (dekleta) in dvigovanju uteži ter vesi v zgibi (fantje). Naveza Kajuh-Center je tokrat, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da se ne maramo najbolj, izkazala za izjemno uspešno. Klara Drofenik in Tina Krulec sta osvojili odlično drugo mesto v delanju sklec. Nogometa in ulične košarke nismo odigrali, ker se zaradi organizacije, ki ni ni bila najbolj naklonjena skupini, ki ne govori rusko in prihaja iz tujine (op. rusko govorita dve dekleti, ki sta tudi poskrbeli, da smo vsaj v večini vedeli kaj moramo kdaj narediti in kdaj kje biti), nanju nismo prijavili. Smo pa zato tekmovali v vlečenju vrvi in štafeti. V vlečenju vrvi so bili naši nasprotniki kadeti pilotske šole, zato si lahko mislite, kakšen je bil rezultat. Seveda smo izgubili. Tudi štafeta se ni izkazala za naše močno področje. Zaradi tega nismo bili preveč razočarani, saj nas je grelo sonce in tudi kot skupina smo se super ujeli in se zato enkratno zabavali (p. s.: pa naj še kdo reče, da se Centraši in Kajuhovci ne razumemo 🙂 ). Stvar, ki pa nas je najbolj neprijetno vznemirila, je bila zamenjava s Slovaško. Najprej so razobesili napačno zastavo, ki so jo po našem opozorilu seveda zamenjali, kasneje pa so nas tudi večkrat zamenjali s Slovaki. Venomer smo tako pojasnjevali, da nismo Slovaki, ampak Slovenci. Sledila je precej dolga vožnja do kompleksa, kjer smo vsi sodelujoči nastanjeni v času festivala, saj smo naleteli na popoldansko prometno konico. Ko smo končno prišli, nas je čakalo kosilo, nato pa spet kratek zaslužen počitek (ja, veliko smo spali …). Zvečer smo imeli še predstavitve šol in krajev, kjer smo z našo ruščino, ki je zahvaljujoč profesorici Darji Poglajen in Anastasii Carai in Valeriyi Kovaldijakinjama s I. gimnazije v Celju, ki tekoče govorita rusko, zvenela odlično. Pohvalil nas je tudi gospod župan, ki nam je zvečer prinesel nekaj (dve ogromni vrečki!) hrane, za kar smo mu izjemno hvaležni. Morda smo čez dan kdaj “malce pojamrali”, da nimamo nič za jesti … Moramo pa omeniti tudi odlično drugo mesto Matije Cvikla na popoldanskem krosu, za katerega je dobil medaljo na večerni predstavitvi.

Najbolj zanimiv del dneva je sledil po uradnih predstavitvah. Dijaki dvanajstih šol smo se zbrali ob tabornem ognju, kjer smo skupaj peli in plesali. Ker se nam je zdelo, da bi bilo super, da tudi mi delimo del svoje kulture z našimi ruskimi prijatelji, predvsem pa zato, ker se nam je zdelo “kul”, da bo po Podmoskovju sredi Rusije odmevala slovenska glasba, smo z vsem ponosom zaplesali polko na Avsenikovo Golico. Sledil je še veličasten ognjemet, ki se lahko primerja z novoletnim v kakšnem večjem slovenskem mestu. Po uradnem zaključku smo z druženjem nadaljevali po sobah. Z veseljem smo napadli hrano, ki nam jo je prijazno dostavila delegacija predstavnikov Mestne občine Celje. Glede na vse popoldanske počitke smo bili dobro naspani, zato smo ostali budni dolgo v noč 😉

 

In kaj smo zaenkrat ugotovili na naši ekskurziji?

Da so ruski fanjte izjemno prijazni, da nam ruska hrana ne ustreza, da smo super skupina, da so Rusi izjemno točni, da nam je Rusija vsem zelo všeč, da delamo super selfije, da nas Rusi radi zamenjujejo s Slovaki, da je včasih super iti malo v svet in predvsem, da imajo Rusi radi kumarice! 🙂

 

En lep pozdrav iz Ščjolkovega!

 

Kmalu se vam spet javimo!

Štirje zagreti Sledkovi novinarji.

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (3 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +1 (from 1 vote)
Rusija: Avsenikova Golica sredi Podmoskovja, 10.0 out of 10 based on 3 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja