Obrazi prihodnost: Osebna izpoved

Ko krmilo prevzame depresija, optimizem zvodeni v pesimizem in namesto upanja se pojavi brezup. Depresija boli in izboljšanje se včasih zdi nemogoče. Svoje soočanje z depresijo nam je opisala dijakinja, ki obiskuje prvi letnik.
Depresija ne izbira. Dotakne se lahko vsakogar izmed nas, ne glede na družbeni status, kulturo, v kateri živimo, starost ali spol. Depresivni ljudje samih sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zanje je značilno, da močno občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko drugi ljudje teh znakov pri njih skorajda ne opazijo. Svoje počutje nam je razkrilo dekle, ki obiskuje 1. letnik in se spopada z depresijo.

“Saj pravzaprav ne vem, kje bi začela. Leta 2014 so mi povedali, da kažem znake depresije in naj bi bilo vse posledica problemov, ki jih imamo v družini. Starši se namreč ne razumejo, se samo prepirajo, zaradi finančnih težav pa se ne morejo ločiti. Oče se do mene vede, kot da ne obstajam, in večino časa se ne pogovarjava. Ampak to ni edini razlog za razvoj moje depresije. Rekli so mi, da je moja depresija posledica nesamozavesti, in to je res. Na sebi ne najdem niti ene pozitivne stvari. Spremenila bi čisto vse, svoj značaj, zunanjost, s tem mislim postavo, višino, težo, čisto vse. Ničesar ne znam. Na primer kdo lepo riše, drugi lepo poje, jaz nič. Nobenega talenta ali česa podobnega nimam. Nisem preveč čedna, da bi kakšen fant pogledal za menoj, ampak se vsi norčujejo iz mene ali pa mislijo, da sem vzvišena avša. To me najbolj obremenjuje, saj vidim, da imajo vsa dekleta fante ali pa so komu všeč. Če pa ne, so vsaj dovolj samozavestne, da upajo komu kaj reči. Ne vem, sama nimam veliko prijateljev, pač fantov, ker se nihče noče pogovarjati z menoj, jaz pa jim ne upam nič reči. To je tudi eden izmed razlogov, da sem se začela rezati. Sicer se zdaj že nekaj tednov nisem, ampak prej sem se skoraj dve leti, in to samo zaradi nesamozavesti. Ne maram same sebe, prav sovražim se. Prišlo je že tako daleč, da sem začela razmišljati o samomoru. Vse sem imela že načrtovano, kje in kdaj, in nisem pomislila, kako bi se počutili drugi, če bi to res storila. Ne bom trdila, da se bolje počutim, odkar hodim k psihiatru, ker se ne. Zdaj v srednji je kvečjemu še huje, ampak vsega tega sem se že tako navadila, da ne pričakujem več, da bi sploh lahko bila kdaj srečna.”

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja