INTERVJU S TJAŠO ULČNIK

V hitrem tempu vsakdana večkrat spregledamo lepoto v majhnih trenutkih, ki nas neprestano obdaja, če le pogledamo s srcem. V zadnjem letu smo bili postavljeni pred ogromno izzivov in na nas samih je bilo, kako se jih bomo lotili. V današnjem članku pa boste lahko spoznali osebo, katere besede in srčnost prav zares polepšajo dan.

Tjaša Ulčnik je pred kratkim končala s študijem na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani, v vsem poznani situaciji, ki nas je zajela skoraj eno leto nazaj, pa je pomagala v enem izmed žarišč Covida.

Kaj meniš, da je tvoje poslanstvo in kaj ti pri uresničevanju le-tega daje motivacijo in zagon?

Že kar dolgo se držim načela, da je vsak posameznik v določenem trenutku na točno določenem mestu z razlogom, in da si je povsem nesmiselno želeti biti takrat nekje drugje. Vsak ima svoje poslanstvo. Jaz sem svojega med drugim našla v poklicu medicinske sestre, ki ga opravljam z vsem srcem in dušo. Vedno poudarjam, da to ni poklic, temveč poslanstvo, ker je zanj potrebno kar nekaj vrlin, ki se jih do določene mere seveda lahko priuči, a je pogostokrat veliko lažje, če ravnaš spontano in pristno. Motivacijo in zagon mi dajejo zadovoljni in hvaležni obrazi ljudi, vsekakor pa tudi njihov napredek na področju zdravja, h kateremu v procesu zdravljenja prispevam tudi sama. Nemalokdaj je delo z bolnimi ljudmi izredno težko, in ne bi držalo, če bi rekla, da volja nikoli ne popusti in da se nikoli ne vprašam, zakaj sem izbrala to pot. A na koncu se stvari vedno poklopijo tako, da ugotoviš, da je zmeraj vredno ostati. Ker si, kot sem že uvodoma omenila, z namenom tu, kjer si. In če svoj poklic opravljaš s predanostjo, bolniki to začutijo.

V zadnjem letu se je naše življenje nedvomno spremenilo. Kako je celotna situacijo z virusom vplivala nate? Kaj v tem času počneš in kaj si se pri tem naučila?

“Želim si opravljati velike in plemenite naloge, toda glavna dolžnost je, da opravljam majhne, kot bi bile velike in plemenite.”

V zadnjem letu nas je epidemija koronavirusa vsekakor postavila pred številne izzive. Zagotovo smo v nekem trenutku vsi začutili strah pred tem, da bi zboleli mi ali kdo od naših najbližjih. Večkrat sem dobila občutek, da smo se v tem obdobju v večji meri začeli zavedati pomena zdravja, kako tanka je meja med zdravjem in boleznijo in da lahko v precejšnji meri na to, da ostanemo zdravi, vplivamo sami. Ta čas pa bo po mojem mnenju imel tudi številne negativne posledice. Sprašujem se, kako bo, ko se epidemija umiri, življenje potekalo naprej – bomo drug do drugega še bolj nestrpni, manj empatični, skrbni in razumevajoči? Zase lahko rečem, da je bil v prvi vrsti to čas, ko sem se končno ustavila, zadihala in na marsikatero stvar pogledala z drugega zornega kota, ki je bil zaradi prehitrega tempa življenja do sedaj spregledan. V večji meri sem dojela, kako malo je potrebno za osebno zadovoljstvo – kava s prijateljico je kar naenkrat dobila globlji pomen, sobotni izlet s prijatelji v hribe več kot le želeno telesno aktivnost, da glasbe in plesa sploh ne omenjam, ker ju neznansko pogrešam. Po končanih letih študija sem vzela absolventsko leto, v katerem sem si želela malo potovati in raziskovati, a mi je epidemija prekrižala načrte. To obdobje sem v prvi vrsti izkoristila za pisanje diplomske naloge in delo preko študentskega servisa. V času epidemije sem kot članica Enote za oskrbo bolnikov, ki deluje pod okriljem Rdečega križa, skupaj s Civilno zaščito in Slovensko vojsko pomagala v vojašnici Edvarda Peperka v Ljubljani. Sprva naj bi bili podpora civilnemu zdravstvu, kasneje pa smo bili vpoklicani v klinične baze. Ker je število pozitivnih primerov naraščalo zlasti v domovih starejših občanov, sem se odločila za študentsko odpravo in šla pomagati v okolico Nove Gorice. V tem času sem dobila tudi priložnost za delo demonstratorke na fakulteti, in ker se v prihodnosti vidim v pedagoških vodah, sem z navdušenjem sprejela ta izziv. Pri poučevanju študentov neizmerno uživam, v čast in veselje mi je z njimi deliti svoje že pridobljeno znanje in izkušnje. Čas, ki mi preostane, izkoristim za kakšno knjigo, šport v naravi, glasbo, svoje domače in seveda za vsa opravila, ki pritičejo domu.

V mesecu novembru si pomagala v domu za starejše občane, ki je bilo tako rečeno samo žarišče COVIDA. Kaj te je prepričalo v to občudovanja vredno dejanje in kaj si se iz celotne situacije naučila?

Odločitev, da grem pomagat v dom starejših občanov, sem sprejela na hitro. Čutila sem, da je tako prav, želela sem pomagati sočloveku. Seveda so se porajali številni strahovi in dvomi, a je bil občutek dolžnosti in pripadnosti lastni stroki večjih od le-teh. Strah je v tem poklicu velikokrat naš spremljevalec, a če je večji od želje, pomeni, da si ne želiš dovolj. Priznam, da je bila celotna situacija kar precej zahtevna; povsem neznan kraj, novi ljudje, svojevrsten način dela, med oskrbovanci je bilo kar nekaj takšnih, ki so govorili samo italijansko, zato je bila celo komunikacija velikokrat otežena. Da o vseh dolgih urah, preživetih v polni osebni varovalni opremi, sploh ne izgubljam besed. Kdor tega ne izkusi na lastni koži, si sploh ne zna predstavljati, kako neprijetno in oteženo je delo v njej. To izkušnjo sem vsekakor naložila v svoj življenjski nahrbtnik, ker sem zaradi nje tudi osebnostno zrastla, sama sebi dokazala, da zmorem, če se za nekaj odločim, izpolnila me je kot strokovno osebo, predvsem pa mi pri delu z bolnimi oskrbovanci dala ogromno osebnega zadovoljstva, neprecenljivih trenutkov, novih poznanstev in lepih zgodb. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim.

Bila si dijakinja Srednje zdravstvene in kemijske šole v Novem mestu, pot pa si nadaljevala na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani, in sicer na smeri Zdravstvena nega. Kako to, da si se odločila za pot v zdravstvu?

Že kot majhna deklica sem govorila, da bom, ko bom velika, zdravnica, medicinska sestra ali babica. Zakaj konkretno, ne znam povedati. Od nekdaj sem imela čut za ljudi, bila sem skrbna in zaščitniška, vsakemu sem brez težav priskočila na pomoč. Sošolci so kdaj v šali rekli, da sem kot njihova mama. Preprosto sem zadovoljna in srečna sem takrat, ko so tudi drugi okrog mene zadovoljni in srečni. Po končani osnovni šoli sem kolebala med gimnazijo in srednjo zdravstveno šolo, a so me lutke dojenčkov na informativnem dnevu dokončno prepričale, da sem se odločila za slednjo. Brez dvoma lahko rečem, da sem zaradi zdravstvene šole hitreje odrasla, zgodaj sem se srečala z boleznijo, smrtjo, rojstvom, spoznala različne plati življenja in se soočila s križi, ki jih nosimo ljudje. A to me ni odvrnilo od poklica medicinske sestre. Odločila sem se, da svojo pot nadaljujem na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. To je bilo izjemno naporno, zahtevno in dinamično, a zagotovo obenem tudi eno najlepših obdobij v mojem življenju. Študij mi je dal ogromno novega znanja, na pot poslal izjemne ljudi, pri opravljanju kliničnih vaj sem videla in slišala neverjetne zgodbe, pridobila neprecenljive izkušnje, predvsem pa naredila veliko na sebi – da sem danes še boljši človek. Mislim, da se gradnja sebe kot osebnosti nikdar ne zaključi, in da je vsak nov dan priložnost, da naredimo nekaj za lastno napredovanje. Nikoli nisem obžalovala svoje izbrane poti, čeprav priznam, da je včasih težko. Je pa seveda večkrat lepo, še zlasti, če znaš to videti. V prihodnosti se vsekakor vidim v zdravstvu in v pedagoških vodah, ko bom svoje znanje in izkušnje lahko predajala naslednjim generacijam.

Delo, ki ga opravljamo, nedvomno vpliva na naše prioritete, dognanja in pogled na svet. Kako je tvoja izbira študija in navsezadnje kariere, vplivala nate?

Lahko rečem, da kot medicinska sestra včasih težko ločujem med poklicnim in privatnim življenjem. Delo te nekako spremlja ves čas, vendar je prav, da se slej kot prej to naučiš ločiti. Vedno znova sem bila prizadeta nad spoznanjem, koliko ljudi je bolnih, koliko od tega je mladih in s kakšnimi diagnozami vse se srečujejo … Vendar, ko sprejmeš dejstvo, da bolezen

je in bo zmeraj prisotna med nami, vse postane nekoliko lažje. Ljudje zbolevajo, ko sem tam, in zbolevajo tudi, ko me ni. Ta poklic mi daje čast, da sem z njimi, ko jim je najtežje. Ko izgubijo vero in upanje. Ko so najbolj ranljivi, osamljeni, zapostavljeni in imajo občutek, da na svetu ni več prostora za njih. Ni težko aplicirati predpisane terapije po naročilu zdravnika, poskrbeti za pacientov urejen videz, za čisto in postlano posteljo. Težje se je naučiti ustaviti in sočloveku nameniti trenutek svojega časa. Včasih je dovolj le to, da bolniku prisluhneš. »Ta sestra je pa prijazna«, »Ona zna popestriti moj dan«, »Kako dobri ste, sestra, naj vam Bog povrne«. Že zdavnaj sem dojela, da me pacienti ne ocenjujejo, kako dobro izvajam postopke in posege zdravstvene nege, saj strokovnega načina dela ne poznajo, pač pa po tem, kakšen je moj odnos do njih. Dolgo časa sem njihove težave, stiske in težke zgodbe nosila s seboj domov. Žal pa to na dolgi rok res ne prinese ničesar dobrega. Najbližji si zaslužijo celovito osebo, ki zna ločiti poklicno življenje od privatnega. Do neke mere sem se tega že naučila. Ko zaključujem svojo izmeno, se na poti v garderobo po tihem vprašam: Kakšen dan sem imela danes? Sem naredila to, kar je prav? Sem bila prijazna, empatična, sočutna? Sem z bolnikom ravnala tako, kot bi ravnala s svojo mamo/bratom/babico? Sem bila strokovna? Je bil današnji dan za nekoga zaradi mene lepši? Če je odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, grem lahko domov z mirno vestjo. Delo je predano sodelavki. Naredila sem vse, kar se je od mene pričakovalo. Jutri je nov dan in veselim se ga. Vsak poklic na svoj način zahteva določeno mero odrekanja, in nič drugače ni tudi pri meni. Že tekom študija sem morala določati svoje prioritete, ker ima dan enostavno premalo ur, da bi človek naredil vse, kar si želi. Vsekakor je to poklic, ki zahteva celovito zdravo osebnost, a ob pravi organizaciji se najde čas tudi za vse ostale nič manj pomembne stvari. Kot za še nekaj drugih, pravim, da je ta poklic način življenja. Samo dve poti sta – ali si ali nisi za to. Vmesno pot se težko najde. Jaz se vsekakor vidim v tem, a hkrati upam, da se razmere v naši državi spremenijo do te mere, da bo naš poklic postal bolj cenjen, da dobimo svoj prostor in večjo motivacijo. Takrat verjamem, da se bo zanj odločalo več mladih, da bo v zdravstvu manj pritoževanja in negativne energije, čakalne vrste bodo krajše in ljudje bomo bolj zadovoljni.

Prav gotovo ti študij vzame veliko časa, a te to pri ostalih aktivnostih ne omejuje. S čim vse se še ukvarjaš?

Morda bi prej končala, če naštejem, s čim se ne ukvarjam (heh). Včasih se mami pošali in pravi, da še sama sebe ne dohitevam. Od nekdaj sem imela ogromno dejavnosti, svoj prosti čas sem znala preživljati na številne načine s sebi podobnimi ljudmi. Kot 6-letna deklica sem se včlanila v naše prostovoljno gasilsko društvo, v katerem sem članica še danes, leto kasneje sem se odločila za učenje diatonične harmonike pri Toniju Sotošku, obiskovati sem začela tudi cerkveni pevski zbor v naši župniji, kjer ob nedeljah še zdaj aktivno sodelujem. Tekom srednje šole sem bila prostovoljka v domu starejših občanov v Krškem, kamor sva s sošolko zahajali vsako petkovo popoldne. Na fakulteti sem vsa leta dejavna v ekipi prve pomoči, sem pripadnica Rdečega križa Slovenije in delujem v sklopu Enote za oskrbo bolnikov. Hvaležna sem za vse ljudi, ki sem jih imela priložnost spoznati pri teh dejavnostih, se z njimi izobraževati in se ob tem imeti izjemno lepo. Seveda je moje udejstvovanje na različnih področjih terjalo ogromno mero organizacije, občasno tudi odpovedovanje kakšni stvari, a mi nikoli ni bilo žal, ker sem na ta način odkrila svoje talente, spletla doživljenjska prijateljstva in ustvarila nepozabne spomine in zgodbe. V prostem času, kolikor ga pač imam, zelo rada preberem kakšno zanimivo knjigo, obožujem šport v naravi, s prijatelji se večkrat odpravimo v hribe, rada imam potovanja, še posebej rada grem v poletnem času na morje, seveda pa ne smem pozabiti tudi na vse glasbene nastope, veselice, zabave polne smeha, glasbe, plesa in dobro družbo, ki jih v zadnjem času že pošteno pogrešam.

Kaj meniš, da bi lahko storil vsak posameznik, da bi ritem vsakdana bil prijetnejši za vse ljudi na tem svetu?

Ne poznam recepta, ki bi naš vsakdan naredil prijetnejši, zmanjšal razprtije med ljudmi, povečal strpnost in medsebojno spoštovanje. Je pa dobro vodilo misel, da bodimo sami sprememba, ki si jo želimo videti v svetu – tako kot je dejal Paulo Coelho: »Zemlja, na kateri živimo, bo slabša ali boljša le toliko, kolikor bomo mi slabši ali boljši. In tu nastopi moč ljubezni. Zakaj če ljubimo, si zmeraj želimo biti boljši, kakor smo.« Ko se bomo osredotočili nase in se ne bomo več ukvarjali z drugimi ljudmi, bo svet lepši. Naj vsakdo živi, kakor njemu paše, ne obsojajmo drugih. Vsak, ki zaide na našo pot, je tam z razlogom, in prav vsak nas lahko nekaj nauči. Bodimo strpni, empatični, razumevajoči, širimo dobro voljo, pozitivno energijo in delajmo dobro. To je vsekakor ključ do boljšega vsakdana.

Tjaši se zahvaljujem za prijetno sodelovanje, v prihodnosti pa ji želim veliko uspeha in sreče na vseh področjih. Prav gotovo so njena dejanja in toplina, s katero nas prevzamejo njene besede tisto, kar nam manjka v (pre)hitrem vsakdanu. Verjamem, da je s svojo srčnostjo marsikoga očarala, predvsem pa spodbudila k občudovanju in iskanju drobnih lepih trenutkov našega življenja. 🙂

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja