Akademija: Izstopimo iz povprečja

V četrtek, 19. 5. 2016, je na Gimnaziji Celje – Center potekala tradicionalna Akademija, na kateri smo počastili najuspešnejše dijake v letošnjem šolskem letu. To je bilo več kot odlično, saj so dijaki nanizali ogromno izjemnih uspehov na tekmovanjih iz znanja in tudi aktivno sodelovali pri raznih obšolskih dejavnostih. Najuspešnejši so na Akademiji spregovorili nekaj besed in tukaj si lahko preberete njihove misli. Upamo, da tudi vas spodbudijo, da stopite iz povprečja in posežete po zvezdah.

NARAVOSLOVJE IN MATEMATIKA

Bom začela kar na začetku. Torej matematika mi nikoli ni povzročala večjih težav, vendar mi je k srcu prirasla šele v srednješolskih letih. Takrat nisem več reševala domačih nalog, ker sem jih morala, ampak ker sem jih želela. Morda se nekaterim izmed vas zdi to nenavadno, ampak tako je, ko ti nekaj postane zares všeč. Kljub temu si nisem nikoli mislila, da bom kdaj stala pred vami kot državna prvakinja. Tega tekmovanja se nisem udeležila zato, da bi se kasneje »hvalila« z uspehom, ampak da sem sama sebi pokazala, koliko zares znam. Ta uspeh mi tako predstavlja potrditev vsega časa in truda, namenjenega matematiki, tako v šoli kot doma. Sedaj si ne predstavljam dneva, ne da bi rešila kakšen matematični problem. Tako vam lahko z ostalimi izjemno uspešnimi dijaki GCC dokažem, da so sanje dovoljene in da je tisto, kar je videti včasih nedosegljivo, pravzaprav uresničljivo. Ali se sprašujete, kakšen je recept za lepši uspeh pri matematiki? Najprej odpravite vse predsodke in prisluhnite pri urah, saj profesorji vedo, kaj delajo. Nato čim prej rešite domačo nalogo oz. delajte vaje, dokler vam snov ni popolnoma jasna. Pri reševanju pa vas naj spodbuja rek moje čudovite mentorice gospe Tatjane Ravničan Ganzitti: »Vaja dela mojstra, če in samo če mojster dela vajo.« Najpomembnejše je, da zaupate vase. Če vam kdaj spodleti, si zapomnite, da je življenje tako kot graf sinusa. So vzponi in tudi padci, ki jim znova sledijo vzponi oz. novi uspehi. Seveda je vse odvisno od vas samih in od tega, koliko ste sami pripravljeni narediti. Srečno!

– Sabina Boršič, 4. h

 

 

Naravoslovje me je zanimalo že od nekdaj. Že kot mala deklica sem bila zelo radovedna, vedno sem želela vedeti zakaj in kako. Skozi štiri leta, ki sem jih preživela na gimnaziji Celje-Center, je moja ljubezen do znanosti, predvsem pa do kemije res vzcvetela. Ravno zaradi te želje po znanju, se mi nikoli ni bilo težko odreči prostemu času. Sama to ne bi označila kot odrekanje ostalim stvarem, ampak preprosto posvečanje časa tistemu, kar me resnično osrečuje.Ko se sprva odločiš za nek nov iziv, kot je sodelovanje na različnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, se ti morda na trenutke dozdeva, da le zapravljaš svoj čas in ti itak ne bo uspelo. A naj vam povem, da se vsaka vložena minuta izplača in slej ko prej povrne.

Vsi, ki me poznate, dobro veste, da sem bila vedno pripravljena delati in da sem v vsak iziv vložila dušo in srce. Ravno ta predanost delu in posledično tudi uspehi pri naravoslovju, še zlasti pa pri kemiji, so bili ključnega pomena pri uspešnem vpisu na mojo željeno fakulteto v Avstriji. Lahko bi rekli, da so se vse ure, ki sem jih presedela za knjigami in v laboratorijih izplačale.Pri vsem tem sem prišla do spoznanja, da sem po srcu raziskovalka in to je skupaj z mojo željo pomagati ljudem pomenilo samo eno. Odločila sem se svoj nadaljni študij posvetiti raziskavam, analizi in iskanju zdravil za rakasta obolenja. Še na začetku šolanja na GCC so bile to le sanje. A danes že uspešno stopam svojim ciljem naproti. Seveda pa mi sami ne bi uspelo. S podporo in pomočjo mentoric profesorice Jožice Kovač in profesorice Smilijane Adamič Vasič ter ostalega profesorskega zbora, pa danes te sanje postajajo resničnost. Še enkrat najlepša hvala vsem.

Za konec pa bi želela dijakom na srce položiti le še nekaj. Kljub mučnim urnikom in garanju skozi 4 leta na gimnaziji, so bila ta leta ena izmed najlepših let v mojem življenju, seveda pa ključnega pomena za mojo nadaljno kariero. V teh letih sem poleg ogromno znanja prejela tudi dosti nasvetov za življenje, za katere pa mi bo najbrž kmalu žal, da si jih nisem zapisovala, ampak saj veste neumni si zapomnimo, pametni si zapišejo.Profesorji kar naprej ponavljajo, da se učimo zase. Iz lastnih izkušenj vam povem, da je to eden izmed boljših življenskih nasvetov. Znanja nam ne more vzeti nihče. Moj nasvet vam pa je sledeč: Zgrabite vsako ponujeno priložnost, ki vam jo ponudi šola in življenje, saj vam bodo vsa nova znanja in s tem vse pridobljene izkušnje pomagale pri doseganju vaših ciljev. Kot je rekel Steve Jobs:” All you’ll have to do in the future is connect the dots.”

– Klavdija Bast, 4. e

 

Področje biologije mi nudi razmišljanje, v katerem iščem predvsem smisel samega življenja. Ko v njo vpeljem še malo fantastike, ki je potrebna v življenjski motivaciji vsakogar izmed nas, najdem v njej vedo, ki mi odpre svet v mislih, ki se nikoli ne konča in ima obenem še vedno neznan začetek. Navdihuje me pri delu in me obenem sprošča ter izobražuje na področjih, ki jih imam rad.
Kot dijak, ki se je prepoznal predvsem na področju naravoslovja, lahko trdim, da nam šola vsem nudi prav vse, kar nas zanima. Četudi ga ni tekmovanja, na katerem se ne bi želeli udejstvovati ali pa na njem prikazati znanja, kot so poznavanje splošne biologije, kemije, fizike ter matematike ali bolj specifičnih tem kot so logika, astronomija, poznavanje sladkorne bolezni ali ekologije, lahko vsak dijak poišče mentorja, ki mu bo svetoval pri njegovem iskanju poti in ga pripravil na soočenje s problemom, ki ga zanima ter mu posvetil svoj čas, da bo ta poiskal ustrezno rešitev in navsezadnje usvojil tudi cilj.
Tudi sam sem ravno s pomočjo dveh čudovitih mentoric, profesoric Majde Kamenšek-Gajšek in Jožice Kovač ter Klavdije doživel povsem nov nivo raziskovanja, spoznal nove tehnike dela in se naučil veliko zanimivega, za kar lahko trdim, da mi ne bo nikoli žal časa, ki sem ga v vložil v delo ob pouku, tako kot mi ga ne bo tudi za nobeno preživelo uro v gledališču s člani HFC-ja in profesorico Karen Polimac Dobovišek, saj so ravno to tisti drobci, ki nam pokažejo še mnoge poti, čeprav je na začetku vidna le ena.
Verjamem, da nas poleg lastnih storjenih dejanj in nerazumnih misli pooseblja le tisto, v kar najmočneje verjamemo in tisto, po čemer najmočneje hrepenimo. In obenem daje ta naš nedosegljivi ideal dušo našemu življenju in nas z njo naredi drugačne v podobi, ki je sami nikoli ne razumemo in dojamemo. In če je ta ideal, ta želja dosežena, se v nas kaj kmalu prebudi novo hrepenenje, ki nas usmeri v doseganje novih ciljev in z njim zablodimo po novih poteh, da se s tem še naprej izpopolnjujemo na svojih področjih in svojih mislih. Nenazadnje si navzven in v vidnem svetu vsi želimo biti drugačni drug od drugega, kar nas na koncu vse naredi enake.
Meni je prav biologija predstavila svet, v katerem lahko od drugih ločim sebe in najbolj napredujem v osebnem uspehu.

– Rok Gorenšek, 4. b

 

Letos sem se udeležil turnirja mladih fizikov, ki je potekalo v Leobnu, v Avstriji.
To je tekmovanje o raziskovanju v naprej razpisanih fizikalnih problemov, kateri v svetu znanosti še nimajo končne rešitve. Tekmovanje ne temelji toliko na goli matematiki, ampak bolj na sposobnosti raziskovanja.
Jaz sem raziskoval tri probleme. Poskusil sem odkriti in raziskati vse parametre, ki vplivajo na silo lepenja med prepletenimi listi revije, nastanek kapilarnih valov pri padajočem laminarnem toku in laserski lom svetlobe skozi njih in še hidrofobno sposobnost vodnih kapljic na vibrirajoči vodni površini.
Skupno sem v to vložil nekaj več kot 150 ur dela in tako sem žrtvoval mnogo ur učenja zelo pomembnih družboslovnih predmetov.
Najboj zabavno, in to je tudi tisto, kar me pri tem tekmovanju najbolj navdihuje, je pa te probleme še predstavit na mednarodnem tekmovanju v obliki fizikalnih bojev.
Mislim, da sem se za tekmovanje odločil ravno zaradi teh bojev, ki so nekaj posebnega, saj niso nič podobni tistemu, kar si ponavadi predstavljamo o tekmovanjih – pisanje testov.
V enem boju nastopajo tri skupine naenkrat. Vsaka skupina dobi v določenem krogu enkrat nalogo poročevalca, ki predstavi fizikalni problem, nasprotnika, ki poročevalcu izbere, ”ga izzove”, na fizikalni problem, in kritika, ki opazuje boj in ga na koncu oceni.
Najprej nasprotnik izzove poročevalno skupino na enega izmed 17ih problemov. Skupini je dovoljeno izzvani problem trikrat brez kazni zavrnit. Ko skupina sprejme izziv, ”pošlje v boj” člana skupine, ki se je s tem problemov ukvarjal. On v 12ih minutah predstavi problem s pomočjo powerpointa, nato pa sledi 15 minutna debata z nasprotnikom. Nasprotnik skuša najti šibke točke v poročevalčevi raziskavi in sodnike prepričati v svoj prav.
Na koncu še kritik predstavi svojo kritiko na predstavitev in debato, v kateri še oceni delo in znanje poročevalca in nasprotnika.
V teh dveh mescih, kar sem se pripravljal na tekmovanje – in tudi na tekmovanju samem, sem dobil ogromno znanja fizike, za kar se moram zahvaliti tudi mojemu mentorju Borutu Namestniku.
Žal mi je edino, da se tega tekmovanja nisem udeležil tudi prejšnja leta, saj s takim tekmovanjem resnično pridobiš občutek za raziskovanje. Zato pozivam vse mlade fizike iz nižjih letnikov, naj se naslednje leto udeležijo tega tekmovanja.

– Miha Čačič, 4. č

 

TUJI JEZIKI IN SLOVENŠČINA

Svoj izdelek je težko objektivno ovrednotiti, za iskanje mnenj publike pa se je le-tej potrebno izpostaviti. To pa lahko zahteva precejšno samozavest, saj se skupaj z delom izpostavljaš tudi sam kot avtor. Na priljuden, dijakom prijazen in nasproti hodeč je literarni natečaj za naj kratko zgodbo, ki v anonimnosti psevdonimov na ogled postavi nadebudne pisarije besedotvornih GCCjevcev. Natečaj, katerega sem se udeležil predvsem zaradi vizije o zmagi ter želje po slavi, denarju in ženskah. Zgodba mi je uspela, vizija se je izpolnila, za uresničitev želj pa bom moral še počakati.

Ker za vizualne umetnosti ne premorem dovolj spretnosti, in ker za glasbeno ustvarjanje ne premorem potrebnega posluha, je moj kreativni ventil za stabilizacijo psihoduševnega stanja literarno besedičenje. Poleg ventila verbalno osredotočenih kreativcev pa nadvse razbremenjevalno deluje premik v zunanjega opazovalca lastnih idej, misli, občutij, ki jih, bolj ali manj, prevzame literarni lik, pisec pa se lahko udobno namesti v naslonjač in opazuje svojo simulacijo na papirju. Pisanje, vsaj meni, na takšen način daje nenavaden, težko opisljiv občutek svobode. Sem brez mask, ki jih nosim vandrajoč skozi vsakdan. Ne igram nobene vloge, nisem sin, brat, prijatelj, sošolec, žlehtnoba, kreten, smrtni sovražnik, ovira na pločniku, naivni potrošnik, kritični gledalec, navdušen poslušalec, del množice, naključni neznanec. Sem slečen do idej, razbit do osnovne misli. Vsevedni, nevtralni pripovedovalec, ki drži vse niti in nastavlja tempomat. Osvobajajoč občutek moči, ki ga usmerjam v plemenit cilj, prenesti idejo na bralca(poslušalca), ali pa ga zgolj zabavati.

Dostikrat mi misli ne dajo miru tudi v nočnih urah, in takrat to svoje razmišljanje ob spremljavi ponavadi temne tišine in s skodelico najljubšega (belega) čaja kataliziram skozi pisano, tipkano besedo preprosto obstajam in premetavam, premlevam včasih filozofske, včasih pripovedne utrinke, iz katerih konglomerata poskušam izvleči rdečo nit in jo razpeljati prek besednjaka do konca. Ubadanje z rdečo nitjo prej ali slej obrodi sad v obliki destilirane ideje, skozi filtrirni papir, na katerem ostanejo usedline (v obliki) zapisanega teksta. Besedila, takšnega ali drugačnega, ki je, če mu je namenjeno, prebran, govorjen, poslušan, razumljen.

– Jan Franc Podbrežnik, 4. e

 

Dobro je, da imamo tekmovanja na različnih področjih, saj se tako lahko vsaj za nekaj časa posvetimo našemu najljubšemu predmetu in priprave na tekmovanje nam dajo možnost, da se naučimo še več, kot se naučimo pri rednih urah. Res je, da priprave na tekmovanje zahtevajo veliko dela in vloženega časa ter truda. Če pa te nekaj resnično zanima, v zakup vzameš tudi to.
Nad španščino sem navdušena že od 1. letnika, odkar sem jo izbrala kot 2. tuji jezik in ves ta čas sem nestrpno pričakovala trenutek ko bom prišla v 3.letnik in se bom lahko udeležila tekmovanja. In kdo bi si mislil, da bo čas tako hitro tekel. Srebrno priznanje je zame ogromen uspeh, saj se vsakdo kdaj vpraša : “Ali sem sploh dober v tem?” In dobro je vedeti, da obstaja nekaj v čemer si uspešen in izjemen. Zahvala za dobro znanje španščine pa ne gre le profesorici in mentorici, temveč tudi nadaljevankam, s katerimi sem dobila veliko predznanja. Čeprav so španske “limonade” označene z negativnim stereotipom, pa je tu dokaz, da se poleg kratkočasenja v popoldanskih urah, lahko tudi na zabaven in enostaven način naučimo tujega jezika pa še kaj o kulturah, ljudeh in običajih.
Čeprav moja študijska izbira ni povezana s tujimi jeziki, pa tega področja vsekakor ne mislim opustiti. Sicer pa je do usodne izbire še 1 leto, tako da se lahko v tem času marsikaj spremeni …

– Dijana Stojančić, 3. c

 

DRUŽBOSLOVJE

Marsikateri izmed debaterjev, če ne celo vsi, bi vam zatrdil, da debata ni le krožek, temveč način življenja. Kakorkoli patetično se to sliši, je vseeno res. Kdaj debata preraste v nekaj več ne vem točno. Vem pa, da sem začela debatirati že v prvem letniku. Od takrat sta me po poteh življenja vodila dva mentorja, ki jima bom vselej hvaležna za vso posredovano znanje.
Ozirajoč se nazaj ugotavljam, da sem prav zaradi debate tako odrasla. Vsi turnirji, ki sem jih dala čez, vsa potovanja in priprave. Vsa politika in ekonomija in tehnologija in morala, kakorkoli dolgočasno se to sliši, me je prisililo v kritično razmišljanje. Ko se znajdeš na položaju, ki od tebe zahteva, da zagovarjaš nekaj, v kar ne verjameš, si sprva popolnoma izgubljen. Vendar se znajdeš, in sprejmeš tudi kakšno drugo perspektivo. Prav to mi je pomagalo tudi, ko sem letos pri raziskovalnem delu preučila položaj žensk v politiki s pomočjo poslancev DZ. Seveda tako med debato kot med raziskovanjem velikokrat naletiš na ovire, pri čemer pa nam je vsem debaterjem še vedno pomagal profesor Vučer, saj veste, buče, pišite, rišite, pomagajte si!
Vsekakor pa brez debate, vseh prijateljev in izjemnih oseb ki sem jih tam spoznala, brez tega neprestanega spoznavanja novega, dni polnih prerekanja in zagovarjana idej, spodbijanja nasprotnikov, ki iz tebe izvlečejo še zadnji kanček energije ter še napornejših noči ne bi zmogla uspeti. Zato hvala vsem profesorjem, katerih ure sem zapravila za priprave na debato, gospodu razredniku, ki me je vcasih privil, da sem manj manjkala, gospodu ravnatelju, ki je debaterjem omogocil vse, kar je lahko in mentorju, profesorju gartnerju, za katerega si dovolim trditi, da niti po moji koncani srednjesolski karieri ne bova prekinila stikov.

– Tinkara Godec, 4. e

 

Torej zgodovina in jaz. Ko so me prosili, če lahko na kratko povem nekaj o letošnjem tekmovanju in moji strasti do zgodovine, sem si v glavi predstavljala govor, v katerem na kratko povzamem formalnosti tekmovanja, se zahvalim mentorju, potem pa na koncu citiram še kakšen znani zgodovinski citat. Odločila sem se, da stvar izpeljem drugače. Zdi sem mi namreč bolj zanimivo, da vam povem kaj imata skupnega moje zlato priznanje in konj Aleksandra Velikega. Moja strast do zgodovine se je začela že v drugem razredu osnovne šole, ko sva z očetom gledala film o Aleksandru Velikemu. Zaradi krutih zgodovinskih prizorov sem se začela spraševati in še danes se sprašujem, zakaj živim v svetu, kjer je borba za minljivimi cilji vedno pomembnejša kot pa solze in trpljenje nedolžnih ljudi. Želela sem razumeti svet, želela sem razumeti zgodovino. Prav tako pa se je v meni kot deklici prebudilo hrepenenje, da bi tudi jaz nekoč ponosno in zmagoslavno na konju odjezdila zmagi na proti, kot je to počel Aleksander. Od tega večera so minila leta, zgodovino sem medtem samo še bolj vzljubila, sanje o zmagi na črnem konju pa so ostale v meni. Potem pa sem se letos, tako kot lani, udeležila državnega tekmovanja . Ko smo čakali na rezultate pa pride trenutek, ko boste izvedeli, kaj imata skupnega konj in moje priznanje. Torej sedim v množici več kot tristo tekmovalcev in bolj kot sama razglasitev so mojo pozornost pritegnile poslikave na steni. Kar naenkrat nad seboj zagledam belega konja, ki je bil točno takšen kot Aleksandrov, razlikoval se je le po barvi. Opazujem konja in v meni se ponovno zbudi otroška želja tistega daljnega večera, da bi tudi jaz nekoč na konju prijezdila zmagi naproti; da bi osvojila nekaj velikega. V naslednjem trenutku v dvorani zaslišim svoje ime in priimek. Z mislimi o konju na stropu vstanem in se odpravim proti peščici zlatih tekmovalcev kot dijakinja, ki je osvojila drugo mesto v državi. Ampak to zame ni običajno zlato priznanje, temveč spomin na trenutek, ko sem v mislih na belem konju odšla zmagi naproti. Trenutek, ko sem uresničila svoje otroško-zgodovinske sanje. Želim vam povedat le to, da v zgodovini ni meja, da lahko sanjate še kako velike sanje in da je vaše lastno mnenje tisto, ki šteje. Prav tako vam želim, da radovedni stopate po zapuščenih poteh velikih zgodovinskih osebnostih pa tudi tistih majhnih, skoraj pozabljenih. Zgodovino se učimo, da bi jo razumeli. In želim vam, da jo razumete s srcem!

– Mateja Kužner Čelešnik, 3.

 

ŠPORT IN UMETNOST

Vsak nekje najde svojo svobodo. Nekateri se zatečejo v naravo, drugi uživajo športu, tretji se izražajo s kuhanjem, jaz pa živim za oder. Že kot majhni deklici sta mi petje in igranje zelo veliko pomenila. Ljubezen do umetnosti pa je skozi srednje šolanje postala še močnejša. Na Gimnaziji Celje – Center sem res našla svoj delček sreče. Poleg solo petja, dela v gledališču in pevskega zbora izven šole, sem članica Dekliškega pevskega zbora, Šolske impro lige, igram v dveh predstavah v Have Fun Clubu, občasno zapojem kaj s The Šlagersi in še bi lahko naštevala od vodenja do recitiranja in branja poezije na kakšnih kulturnih dogodkih.
Tako smešno se mi zdi, ko pomislim, kako sem v prvem letniku sklenila, da v srednji šoli ne bom imela nobenih obšolskih dejavnosti, da bi se lahko popolnoma posvetila šoli. Toda nisem dolgo zdržala. Nisem bila izpolnjena, zato sem se počasi vključila v skupine, h katerim me je vodilo srce. In danes nimam več časa za hobije, kot sta risanje in pisanje, ker sem vsak dan do večera v Celju.
Poleg času pa se moraš odpovedati tudi učenju in sprotnemu delu v šoli, kar se na mojem uspehu sicer ni poznalo, saj sem se navadila, da med tednom malo manj spim. Najtežje je bilo usklajevanje mojih dejavnosti. Velikokrat sem bila razdvojena, ko nisem vedela ali naj grem na HFC ali na pevske, ker sem oboje vedno imela ob petkih ob enih. Bilo je zelo stresno. Sem pa vedno sledila svojim občutkom in sprejela vsako priložnost nastopati na odru. Z vsem tem sem pridobila veliko izkušenj in občutki, kadar počnem tisto kar si želim in sem v tem uspešna, so izjemni. V vsem naštetem neizmerno uživam in na GCC sem res zaživela svoje sanje.
S tem pa se imam namen ukvarjati tudi v bodoče, saj se že intenzivno pripravljam na sprejemne izpite za na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kam me bo prihodnost odnesla bomo pa še videli. Vsem vam pa bi rada rekla le eno… verjemite, da boste uspeli in boste, četudi niste v nečem najboljši, če si tega zares želite, boste uspeli. Ne pozabite pa za to vložiti tudi veliko dela. Sama sem dve leti čakala na prvi solo nastop pred celo gimnazijo, pa vem, da mi je uspelo le, ker sem si tega tako zelo želela in v svoje sanje verjela. In to bo tudi moja zadnja misel. Nikoli ne obupajte nad svojimi sanjami!

– Janja Trnovšek, 3. b

 

Živjo, sem Jakob in sem alkoholik. Ops ne sori drug govor. Pozdravljeni! Ker se me lani očitno niste naveličali, bom tudi danes predstavil športni duh v skoraj preteklem šolskem letu. Najbrž vam ne delujem najbolj športen tip (na svetu)… zato je moja športna pot zapisana bordanju (smeh).
Letošnjega marca žal nisem ubranil naslova državnega prvaka, vseeno pa sem zasedel 5. mesto, ki pa je nenazadnje pomenilo osebno zmago; na poti proti cilju sem namreč nežno pobožal snežno preprogo na strmini jase. Ampak tako je v športu. So vzponi na najvišjo stopničko in padci na povprečna tla. Vendar, po vsakem padcu se je treba pobrati… ane Martin?!
Tako kot pri vseh športih in športnikih je tudi pri bordanju potrebno veliko odrekanja; že v samem začetku je prišla zame težka ločitev od alpskih smučk in zajetnih vsot denarja, ki jih ta šport zahteva od posameznika. Vsaka modrica in namenjen evro pa je neznatna cena, ki sem jo pripravljen plačati za ta neprecenljiv občutek svobode, ki mi ga nudi deskanje.
Ja, bordanje je velika strast… zahteva celega človeka, popolno predanost, ki pa je nagrajena z adrenalinsko ekstazo. Danes pa, ko strmine bujno zelenijo in ne dopuščajo deskarskega dričanja, ta cel človek stoji pred vami in se vam zahvaljuje za ščepec vaše pozornosti… HVALA!

– Jakob Korbar, 4. č

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (1 vote cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)
Akademija: Izstopimo iz povprečja, 10.0 out of 10 based on 1 rating

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja