Obrazi prihodnosti: Intervju s šolsko psihologinjo

Danes za vas objavljamo drugi prispevek, ki je bil del rubrike Obrazi prihodnosti. To je intervju s šolsko psihologinjo Nives Laul.

 

Pisarna šolske psihologinje Nives Laul je eden izmed najbolj obiskanih prostorov na Gimnaziji Celje- Center. K njej zahaja veliko dijakinj in dijakov, ki se spopadajo z najrazličnejšimi osebnimi težavami. »Težko rečem, da je bila psihologija moja prva ljubezen,« o svoji poklicni izbiri pove Laulova. »V srednji šoli sem se navduševala zlasti nad umetnostjo, šele med študijem pa sem ugotovila, da je to res nekaj, kar me zanima. Vedno pa se mi je zdelo, da se mi ljudje radi hodijo izpovedovat.«

Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih se vam pridejo izpovedat dijaki?
Mladi imajo težave na najrazličnejših področjih. Ker delam v šoli jih je ogromno vezanih na učni uspeh. Pogosto si dijaki zastavljajo zelo visoke cilje, ker pa jih ne uspejo doseči, temu sledi padec motivacije. Dijaki višjih letnikov potrebujejo nasvete glede izbire študija, tu pa so tudi osebne težave, itd.

Ali vas te izpovedi spremljajo tudi v zasebnem življenju ali vselej ostanejo med štirimi stenami vaših prostorov?
V mojem poklicu je ključnega pomena zaupanje. Zaveza k molčečnosti mi nalaga, da težave posameznika ostanejo v pisarni. Moram pa poudariti, da imam ogromno srečo, da sva na šoli dve psihologinji, ki si pogosto izmenjujeva izkušnje. Na začetku kariere sem tudi po službi pogosto razmišljala o dijakih, ki me obiskujejo, sčasoma pa sem se naučila, da stvari ne nosim domov.

Kaj je po vaši presoji največji krivec za pojave depresije, samomorilnosti, živčnih zlomov in podobno med mladimi.
Na to temo bi lahko govorila celo uro. Danes je otrokom na voljo ogromno možnosti in svet od nas zahteva ogromno. Sodobni starši danes svojih otrok ne naučijo prenašati žalosti, neuspeha, ipd. Z namenom lajšanja življenja, pa na ta način svoje otroke pogosto prikrajšajo šole življenja, kar pa se pogosto najbolj izrazito pojavi v srednji šoli, ker dijaki težave ne jemljejo kot izziv, temveč kot grožnjo.

Se vam zdi, da je v družbi dovolj razumevanja mladih v stiskah?
Če se osredotočim na profesorje in starše, v večini razumejo težave najstnikov in se z njimi dobro soočajo, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Kot šolska psihologinja, ki sem z dijaki v stiski vsak dan pa si želim, da bi pri nas obstajala zdravstvena mreža, namenjena pomoči mladim v najrazličnejših stiskah.
Kako se po vašem mnenju težave, s katerimi se mladi soočajo danes, razlikujejo od tistih, s katerimi so se soočali njihovi starši? Ali ste v letih dela na GCC opazili kakšno izrazito spremembo v duševnem zdravju med različnimi generacijami?
O najbolj pogostih težavah naši dijakov sem nekaj že povedala. Težko pa govorim o težavah staršev na splošno. Na šoli se običajno ukvarjamo z učnimi težavami in različnimi vzroki, ki učne težave povzročajo. Ti vzroki pa so zelo različni in ko jih iščemo, se včasih zgodi, da odkrijemo tudi globljo problematiko, ki izhaja iz družinskih odnosov. Takrat, če je le mogoče, v sodelovanju z razredniki na pogovor povabimo tudi starše, ki so običajno pripravljeni sodelovati. Kot povedo starši in kot opažam sama, je ena izmed najbolj izrazitih razlik v generacijah ta, da imajo mladi danes neprimerljivo več izbire in neprimerljivo več informacij. Poleg tega današnji mladostniki živijo v drugačnem svetu in med sabo komunicirajo drugače kot so v času svoje mladosti njihovi starši. Iz povedanega je mogoče sklepati, da so težave današnjih mladostnikov drugačne od težav, ki so jih v najstniških letih imeli njihovi starši – kar ni nič nenavadnega, saj velja tudi za vse pretekle generacije.

Ali dijaki sami pristopijo do vas ali jih vi povabite na razgovor? Se vam zdi, da je med dijaki, ki vas obiskujejo, veliko takih, ki le potrebujejo pozornost?
Zelo različno, eni pridejo sami, druge povabimo oziroma jih pripeljejo razredniki. Zgodi se tudi, da nas pokličejo starši in nas prosijo, da se pogovorimo z njihovim mladostnikom. Mislim sicer, da je na naši šoli med dijaki zavedanje, da imajo v svetovalni službi vedno uho, ki bo prisluhnilo, zelo prisotno. Pogosto se zgodi, da dijak pride, potem ko mu je to priporočil njegov sošolec, ki je pri nas že kdaj bil na pogovoru.
Glede iskanja pozornosti pa bi rekla tako. Zagotovo vsakdo pride na pogovor k psihologu, ker potrebuje nekoga, da ga sliši ali je v težavah, iz katerih sam ne najde izhoda oziroma je v takšni situaciji nekdo, ki mu je blizu. Tudi, kadar se zdi, da nekdo samo ‘išče pozornost’, se za tem nekaj skriva, saj ljudje, ki so duševno stabilni, zadovoljni, ne bodo hrepeneli po tovrstni pozornosti. Iskanje pozornosti je lahko simptom česa globljega, naša naloga pa je, da poskušamo ugotoviti, kaj to je. Zato nikogar ne zavrnemo, ker bi menile, da trati naš čas z iskanjem pozornosti. Potrebno pa je, seveda, vedno postaviti meje, kar v primeru svetovalnih pogovorov pomeni, da se z dijaki vsakič posebej dogovorimo, kdaj pridejo na pogovor in pričakujemo, da se terminov tudi držijo.

V anketi, ki smo jo izvedli, večina anketirancev pravi, da se strinjajo s trditvijo, da prevelike šolske obveznosti škodujejo mladostniku. Kaj pa vi menite? Na kakšen način se preobremenjenost odraža pri mladih?
Mislim, da gre za problematiko, ki je širša od učnih načrtov in šolskih obveznosti. Zagotovo, če so šolske obveznosti prevelike, to na učenca ali dijaka nima dobrih učinkov. V skladu z opravljeno anketo večina dijakov kot glavni razlog stresa in strahov navaja šolo oziroma šolske obveznosti, sledijo odnosi z vrstniki in odnosi v družini.
Če govorim o naši šoli, kjer izvajamo gimnazijski program in program predšolske vzgoje, so zahteve primerne nivoju šolanja in vsi dijaki jih ne zmorejo. Razlogov za to je več – najpogostejši razlog so učne navade, včasih pa tudi sposobnosti. Hkrati bi opozorila na dejstvo, da se otroci in mladostniki danes ukvarjajo s številnimi drugimi dejavnostmi, v katerih razvijajo svoje interese in sposobnosti. Te dejavnosti jim vzamejo veliko prostega časa in energije, ki je zato včasih zmanjka za šolo. V obdobju mojega šolanja, pa od njega ni minilo mnogo let, so le redki sošolci obiskovali glasbeno šolo, športne treninge in podobno. Danes v osnovni šoli skoraj ni otroka, ki ne bi poleg šole počel še česa. Kot svetovalna delavka opažam, da pogosto mladostnik sam daje prednost izven šolskim dejavnostim pred šolskimi obveznostmi, kar se običajno odrazi na njegovi uspešnosti.
Ob tem bi izpostavila še eno opažanje, in sicer, vse manjšo odpornost mladostnikov na stres in frustracije. Na razgovoru kakšen starš kdaj izrazi mnenje, da se on ne bi obremenjeval z nekim dogodkom ali situacijo, ki je njegovega otroka povsem iztirila. In res je, da mnogi mladostniki ob prvih ovirah, na primer slabih ocenah zaradi premalo vloženega truda ali neučinkovitega načina učenja v prvem letniku srednje šole, preprosto obupajo in se preusmerijo na lažji program, ali pa sprejmejo nižje ocene in začnejo ob tem gojiti slabo samopodobo. Vzroke, da je mladim težje prenašati frustracije v primerjavi s starejšimi generaciji, je najbrž mogoče iskati v širši družbi in načinih vzgoje. V družbi zato, ker nas na vsakem koraku obstreljujejo z idejami, da je mogoče brez truda doseči kar koli, v okviru družine pa, spet pod vplivom družbenega okolja, da je treba otroke obvarovati pred kvarnimi vplivi, pred stresom, pred ‘nepotrebnimi’ frustraciji – a hkrati moramo od njih zahtevati veliko, saj bomo le tako lahko otroku omogočili, da razvije vse svoje sposobnosti in izkoristi vse svoje potenciale. Dilema staršev je na tem mestu lahko precejšnja: vključiti otroka v številne dejavnosti, da se bo vsaj v eni ‘našel’, ali mu ‘onemogočiti’ ugotoviti, kje je zares dober in več časa nameniti razvijanju socialnih spretnosti znotraj družine, gojenju pristnih medosebnih odnosov, čustvene stabilnosti in zrelosti. Mislim, da na pravkar našteto pogosto pozabljamo, posledice pa se odražajo v na stres neodpornih mladostnikih, ki se ne čutijo povezane, ne čutijo varnosti v odnosih, ampak hrepenijo po dosežkih, po visokih, najvišjih ciljih, običajno v obliki materialnih dobrin, popolnosti. Kajti le doseganje tega, kot nam vedno znova sporočajo mediji, daje posameznikovemu obstoju vrednost.

Ali težave s katerimi se soočajo mladostniki močno vplivajo na njihovo poznejše življenje? Kako?
Na to vprašanje težko odgovorim konkretno, saj le malo dijakov spremljam tudi potem, ko zaključijo šolanje pri nas. Res je, da veliko težav, s katerimi se posameznik sooča v mladostništvu, v odrasli dobi izzveni. Hkrati je res tudi, da se neke nerešene razvojne naloge iz mladostništva lahko prenesejo v odraslost. Če je mladostnik šibek v socialni komunikaciji, lahko tekom šolanja ob pozitivnih izkušnjah v socialnem okolju te težave premaga, takšni primeri so pogosti. Tudi zato dijake na naši šoli spodbujamo, da se glede na svoje interese in sposobnosti vključujejo v dejavnosti in aktivnosti, ki jih izvajamo poleg pouka, saj lahko znotraj njih gradijo pozitivno samopodobo, pridobijo pozitivne socialne izkušnje, se skozi oči vrstnikov zagledajo v drugi, boljši luči, preko prostovoljstva, na primer, začutijo vrednost in pomen svojih dejanj za sočloveka in podobno.
Mladostništvo je bilo, je in vedno bo obdobje težkih preizkušenj, saj je to obdobje izgradnje identitete in iskanje svojega mesta v družbi. Zato je razumljivo, da marsikatera težava izzveni ob prehodu v odraslost. Nekateri mladostniki ob tem potrebujejo manj spodbud, drugi več. Vloga delavcev v vzgoji in izobraževanju je, poleg staršev, pri tem lahko odločilnega pomena.

Kako pomemben pa se vam zdi vpliv medijev na duševno zdravje mladih in njihovo samopodobo? Je pomembno kako nam predstavijo življenje drugod po svetu, predvsem na zahodu?
Že nekajkrat sem omenila vpliv časa, ki sooblikuje naše mladostnike. Seveda, mediji in vsebine, ki jih predstavljajo, predvsem pa način, na kakršen jih predstavljajo, vplivajo na mlade. Dostikrat kakšen mladostnik pove, da bi si želel delati v poklicu, ki ga je videl v tujem mediju oziroma v filmu, pa ta poklic pri nas ne obstaja.
Vseeno se zadnja leta redno srečujem z ugotovitvami seminarskih nalog naših dijakov na to temo, ki večinoma ugotavljajo, da so ljudje, ki jih obkrožajo, precej pomembnejši dejavnik vplivanja kot mediji. Težko je seveda reči, ali gre pri vplivu medijev za bolj nezavedne vplive, ki se jih niti ne zavedamo in oblikujejo neka splošna družbena stališča in norme, medtem ko mladostniki zavestno večji vpliv pripisujejo vrstnikom in družini.
Kar se tiče načina, kako mediji predstavljajo življenje v zahodnih državah, bi rekla, da ga veliko mladih morda res idealizira, čeprav znajo biti do njega tudi kritični in sami dostikrat ugotavljajo, da se v ozadju skriva krut kapitalizem. Glede na svoje izkušnje z dijaki, ki bolj ali manj resno razmišljajo o študiju in celo življenju v tujini, bi rekla, da se za to zelo težko odločajo, ko pride do te točke. Ne vem, ali gre za tako močno navezanost na tisto, kar nam je domače, ali za to, da Slovenci v povprečju nismo vajeni migrirati – selitev iz enega dela države v drugega bi bila marsikomu prevelik zalogaj, kaj šele v tujino! Tako se mladi na eni strani zanimajo za tujino in preučujejo možnosti, hkrati pa poudarjajo, da jim se jim zdi kvaliteta življenja v Sloveniji boljša kot marsikje drugje – ali pa se preprosto preveč bojijo, da se v tujini ne bi znašli in zato raje ne tvegajo.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (9 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +1 (from 1 vote)
Obrazi prihodnosti: Intervju s šolsko psihologinjo, 10.0 out of 10 based on 9 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja