Prelep vikend v raju

Konec novembra mi je prof. Laulova omenila ameriško univerzo v Abu Dhabiju, decembra je bila moja prijava že oddana. Med 15 000 prijavljenimi so približno 400 dijakov povabili na ‘vikend kandidatov’, od katerih bodo izbrali le 250 srečnežev.
17. januarja se je zame čas ustavil. Skoraj prelepo, da bi bilo res:  mailu NYU s povabilom na 2. vikend za generacijo 2018. Tri tedne kasneje sem v roki že držala letalski karti, vizo, potni list in potovalko.

Budilka zazvoni ob petih, na letališču pa sem uro kasneje, kjer spoznam zgovorni Evgenijo, sicer po rodu Makedonko, ki se šola v Mariboru in je prav tako kandidatka. Do Frankfurta poletiva z majhnim, avtobusu podobnim letalcem, tam pa nama preostanejo 4 ure za zajtrk. Po predragem sendviču in kavi se le odločiva, da se odpraviva do izhoda C14, a šele na poti ugotoviva, da je letališče zares ogromno. Pospešiva korak in prejmeva nekaj neodobravajočih pogledov, a na letalo vseeno prispeva pravočasno. Spet sedež ob oknu! Sedim s kandidatko s Češke in počasi se zavedam, da gre zdaj zares.

6 urni let nas v poznih večernih urah pripelje v Abu Dhabi – mesto na popolni ravnini in nešteto rumenkastih luči. Na poti z letala skoraj spregledamo Arabko, ki drži tablico z našimi imeni. Skozi letališče nas pelje mimo vseh vrst, kot da smo kakšni poslanci. Na poti do hotela spoznamo še nekaj zgovornih kandidatov, v hotelu pa nas pričakajo preostali. Mala sobica natrpana z ljudmi iz vsega sveta in nihče noče spat! A končno se le odpravimo  v svoje sobe. In to kakšne! Prostorna kopalnica, puhasta postelja in razgled na nebotičnike. Moje ‘cimre’ še ni, najbrž bo prišla ponoči…

1. dan

V sobi sem še vedno sama. Malo po sedmi se zberemo v 17. nadstropju ob zajtrku, kjer ponujajo vse, kar si človek lahko zaželi.. Pojemo in se z avtobusom odpeljemo do univerze. Dve kockasti stavbi vijolične barve sta na pogled že vsem znani. V dvorani nas pričaka Linda, nagovori nas še Al Bloom, za tem pa vsak kandidat pove svoje ime in predstavi predmet, ki ga je prinesel  s sabo.  Vidimo vse možne stvari – od tradicionalnega afriškega nakita, do tople norveške volnene kape. Spet je čas, da se ločimo, saj nas čakajo ‘sample calssi’. Moj je o fotografiji. Izvrsten predavatelj, ki ga zares zanima naše mišljenje, zato se po uri zapletemo v debato in skoraj nam zmanjka časa za kosilo! Mize se šibijo pod vso hrano, ob polnih krožnikih pa se pogovarjamo s študenti. Sledi pogovor z dekani in nekaj študenti. Vsem bo v spominu definitivno ostal  dekan oddelka za znanost. Drobcen možic, ki nas drzno nagovarja kar brez mikrofona, saj njegov prodoren glas seže do zadnjega kotička dvorane.
Že je čas da se govornik zamenja. Zdaj nam mladenič predstavlja načrt za novi kampus, ki naj bi bil izgrajen do septembra. Najprej nas vljudno prosi naj ničesar ne fotografiramo, če pa že, naj to ne roma na splet. Mislim, da skrb sploh ni bila potrebna, saj odprtih ust samo strmimo v platno.  Ogromna posest bo vsebovala sobe za študente, profesorje in druge zaposlene, učilnice, laboratorije in tri dvorane za koncerte. Poleg tega bo tam še cela vrsta športnih površin – od atletskega igrišča do olimpijskega bazena pod svetlo knjižnico. Sedemo na avtobus in si kampus ogledamo še ‘v živo’. Okrog je sicer še vse peščeno, a obljublja, da bo v prihodnjih letih tam kar mrgolelo stavb, med drugim tudi nova muzeja Guggenheim in Louvre.. Zapeljemo se do puščave, kjer sezujemo čevlje in se po toplem pesku povzpnemo na sipino. Mnogi padajo in se sopihajoč priplazijo do vrha. Tam ostanemo dokler pesek med zobmi in hladen veter le ne presežeta vseh meja in se zato oddrsamo na ravnico, kjer nas čaka večerja. Sedemo na blazine, se tresemo pod tankimi jopicami in uživamo v družbi. Po poslikavi telesa – kani, slikanju z orlom in divjanju po plesišču se utrujeni posedemo na avtobus.

2. dan

Na zajtrk se tokrat odpravimo v Sama Tower – zgradbo v kateri prebivajo vsi študenti ter večina profesorjev. Spet še en odličen obrok in čaka nas ogled znamenite mošeje. Bosi se sprehodimo po največji preprogi na svetu, oslepljeni od vsega blišča pisanih lestencev.

Vrnemo se v Sama Tower, kjer nam pokažejo, kako izgleda študentsko življenje – učenje, igranje video igric, švicanje v ogromnem fitnesu z osebnim trenerjem…
Sledi kosilo na univerzi, po tem pa dolgo pričakovani govor predsednika univerze Johna Sextona.  Po njegovem medvedjem objemu se približa ‘manj prijeten’ del vikenda. Izberemo si fotografijo s stene, potem pa imamo dve uri časa, da napišemo spis in opravimo dva intervjuja. Najdem kotiček v 3. nadstropju, kjer se namestim na udoben rdeč fotelj in pričnem s pisanjem. Moj predmet je božični okrasek, fotografija pa prikazuje sliko vojaka z otrokoma. To povežem s celotno izkušnjo preteklih dni in že je čas, da se odpravim na prvi intervju. Kratkolasa dekanka me nasmejana pričaka in pogovarjava se o domovini, na koncu pa pristaneva še na arhitekturi.. Ostane mi malo časa, da najdem sobo za drugi intervju, ki pa se bolj tiče mojega pogleda na celoten vikend. Oddam spis in dobim vijolično majčko ter zastavo (ki zdaj ponosno visi v sobi) in se odpravim do avtobusa. Izvem, da moram na letalo takoj po večerji, kar pomeni, da imam dobre pol ure, da vse spakiram in se uredim za drago večerjo.

Vsi v svoji najboljši podobi se ob osmih znajdemo pred drugim najdražjim hotelom na svetu. Premalo časa za fotografiranje in hitra hoja da restavracije na prostem. Natakar vsakemu položi na noge bel prtič, ponudi predjed (najprej seveda dekletom!), ki pa nikomur ne diši preveč, zato se držimo raje znane, kmečke hrane – temnih žemljic z maslom. Sledi pa bolj okusna glavna jed, po kateri skupaj zapojemo še zadnjo pesem. Vse prehitro za 10 ‘nesrečnežev’, ki smo imeli let takoj po večerji, pride čas odhoda.

3. dan

Pot do Dubaja ob pogovoru mine prehitro in sledi še zadnje poslavljanje, potem pa iskanje terminala z Evgenijo. Ob čakanju na let razočarano ugotavljava, da letališče v Dubaju ni niti približno tako lepo kot tisto v Abu Dhabiju.
Nočni let ob pogovoru z Nemcem pri oknu in spanju mine hitreje kot bi si mislil, nato pa spet čakanje na naslednji let. Drobno letalce nas popelje do Slovenije. Ko sem odhajala je bilo vse belo in ledeno, zdaj pa me pozdravi zelenje in dež.

Ta teden izvemo, ali nas v AD čaka mesto ali ne. Kakršnakoli že bo vsebina maila, sem neizmerno srečna, da sem dobila priložnost spoznati toliko različnih ljudi in ta popolnoma drugačen svet razkošja.

Zapisala: Maruša Turnšek, 4. b

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (9 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +3 (from 3 votes)
Prelep vikend v raju, 10.0 out of 10 based on 9 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja