O DEVETIH TEDNIH DELA NA DALJAVO

Z velikim zagonom smo se septembra ponovna vrnili v šolske klopi, a smo jih bili oktobra primorani zapustiti in sesti za domač ekran. Tako kot vsaka stvar tudi ta ni le črna in ne le bela in čisto vsak posameznik delo od doma doživlja drugače.

Nekaj dijakov, profesorjev in gospoda ravnatelja smo prosili, da z nami podelijo svoje vtise.

Sem dijakinja četrtega letnika, zato me šolanje na daljavo letos skrbi dosti bolj kot lani. Življenjski slog, ki spada k šolanju od doma, mi je sicer zelo všeč – po dolgem času (pravzaprav prvič v mojem življenju) se božič ne vrti okrog daril in takšnih in drugačnih obveznosti, ki smo si jih sami ustvarili v veselem decembru. Letos bom praznike preživela doma, v krogu svojih najdražjih in temnih misli o maturi, KI baje BO.

Neža Lesar, 4. i

Ponovnega dela na daljavo se iskreno nisem veselila. Če mi je spomladi le-ta še ustrezal, je sedaj ravno nasprotno. Vsekakor ni prijetno v najpomembnejšem in hkrati zadnjemu letniku toliko časa preživeti stran od sošolcev, šolskega utripa in kakovostnejšega dela. Prepričana sem, da si vsi maturantje želimo v najkrajšem možnem času spet sedeti v šolskih klopeh, čeprav se to trenutno zdi misija nemogoče. Žalostno je, da so v tem trenutku urejeni nohti in nova oblačila pomembnejši od izobrazbe mladih :(. Vendar pa kljub temu na to nimamo vpliva. Delo na daljavo v tem koledarskem letu je zaradi pridobljenih pomladanskih izkušenj bolj kakovostno in učinkovito. Ocenjevanja skoraj pri vseh predmetih potekajo po ustaljenem načrtu in ne povzročajo preveliko težav. Zasluge vsekakor gredo vsem profesorjem,ki se iz dneva v dan trudijo, pripravljajo gradiva in iščejo kakovostne alternative za predelavo in ocenjevanje snovi. Brez njihove angažiranosti in prilagodljivosti bi nam vsekakor bilo še težje.


Špela Konda, 4. d

Tehnologija lahko prenese besede in zvoke na različne konce Slovenije oz. sveta – vendar je to bolj ali manj to. Umanjka vse tisto, kar daje “okus” našim življenjem – barvitost in raznolikost doživljanja. Mene pri mojih predmetih ne skrbi toliko vpliv dela na daljavo na samo znanje dijakov, saj smo skupaj, z njihovo aktivnostjo, uspeli sam pouk kar dobro približati delu v šoli (čisto ne gre, saj je nemogoče na daljavo izvajati določene aktivnosti, ki bi jih sicer izvedli v živo). Kar me resnično skrbi, je vpliv fizične distance na večanje socialne distance. Mladostniki nujno potrebujejo spontane, pristne, žive vrstniške (in druge) medosebne odnose, ki jih tehnologija, kljub navidezni povezanosti, ne more nadomestiti. In težava je prav v tej navideznosti in njeni površinskosti, ki dostikrat dajeta lažni občutek, da nekaj je, na koncu pa se izkaže le kot kulisa, zadaj katere je praznina. Zagotovo ima ta oblika dela tudi zame marsikatero prednost – kot velika ljubiteljica spanja sem z veseljem zamenjala jutranjo (in včasih tudi popoldansko  ) uro vožnje v/iz službe za spanje. Prav tako imam sedaj ta privilegij, da jem kosilo, ki ga večinoma kuha mož ,  ob “normalni” uri. Pa vendar – tudi jaz, kot mnogi, če ne kar vsi, si želim, da se ta čudna realnost čimprej evolvira v nekaj bolj socialnim odnosom prijaznega.

prof. Simona Painkret

V tem celem »karantena« obdobju vidim prav toliko dobrega, kot slabega. Poleg tega, da smo povsem odrezani od običajnega srednješolskega življenja, mnogih ljudi, ki jih imamo radi in ustvarjanja novih, nepozabnih spominov, nam takšno življenje, kot ga živimo sedaj nudi tudi ogromno dobrega.Je neponovljiva priložnost za zbližanje z domačimi, izpopolnjevanje naših talentov, morda celo odkritje kakšne nove spretnosti. Želim, da pozabimo na slabo stran in se osredotočimo na tisto dobro.Prvi val tega virusa je bil zame osebno vseeno nekoliko lažji, kot sedaj drugi. No, takrat sem bila še devetošolka. Življenje imam trenutno precej olajšano, zaradi mnogo daljšega spanja zjutraj, saj za vožnjo do šole porabim kar precej časa. Tako, kot lansko šolsko leto, sem tudi v letošnjem odkrila, doživela in naredila stvari, ki jih sicer, v običajnem življenjskem ritmu zagotovo ne bi uspela. In to je razlog, da se čez nekaj let tega »mučnega« in nenavadnega obdobja vseeno ne bom spominjala z grenkim priokusom.Vesela sem, da sem dijakinja šole, kjer se profesorji na vse načine trudijo, da nas ohranijo povezane in kjer »šola na daljavo« ne ustavi izvajanja velikega števila obšolskih dejavnosti. V tem času je še posebej pomembno, da s sošolci in tudi profesorji ohranjamo dobre odnose, saj se bomo le tako lahko v šolske klopi vrnili nasmejani in polni novega znanja ter energije, da nadaljujemo z življenjem, kot smo ga bili vajeni. 

Hajdi Sevčnikar, 1. d

Delo od doma oz. pouk na daljavo je zame velik izziv. To da sem ves čas doma in za računalnikom mi ni všeč (vsak dan mi je manj). Manjka mi osebnega stika s sošolci, prav tako pa tudi s profesorji.  Res že komaj čakam, da se vrnemo nazaj na GCC. Pouk kot sam sicer poteka dokaj »normalno« v smislu obsega snovi in razlage, vendar pa se sama težje zberem pri določenih urah in tudi popoldan pri učenju nimam prave motivacije ter se včasih počutim, kot da se sploh ne znam več skoncentrirati na določeno nalogo oz. na predmet. Poleg šolskih obveznostih pa se trudim, da grem vsaj za eno uro na dan malo ven, na svež zrak, stran od računalnika in telefona.Zoja ŠolmanPonovnega dela na daljavo se nisem bala, ker sem se zaradi lanske karantene zavedala napak in prednosti svojega dela. Delo si poskušam organizirati kar se da racionalno, a na koncu ti vedno nekako uspe česa ne narediti. Vsekakor pa sem produktivnejša to karanteno. Veseli me, da imamo veliko videokonferenc, da lahko nekako ohranjamo ta šolski duh. A je hkrati naporno sedeti za računalnikom in sedem ali osem ur strmeti v ekran. Edino, kar bi spremenila je, da bi se ali skrajšale videokonference ali pa da bi bilo malo menjave s samostojnim delom, da si lahko tako dijaki kot profesorji oddahnemo od računalnikov. Izredno bi pa pohvalila vse naše profesorje, ker si resnično in uspešno prizadevajo za naše znanje, da nam ure naredijo zanimive ter nam po svojih najboljših močeh lajšajo situacijo, v kateri smo vsi. Ava BoštjančičLetošnje šolsko leto bo v nas pustilo trajen pečat, saj se ga bomo vsi njegovi udeleženci spominjali po novih poteh, po katerih stopamo. Četudi so prvi dnevi dela na daljavo s sabo prinesli mirnejši dnevni ritem, počasnejše jutro, ker ni treba pripraviti otrok za odhod v šolo, in popoldneve, namenjene družini, je bilo včasih pravi izziv speljati pouk na daljavo, ki bi potekal brez zunanjih motenj, težav s povezavo  ali prošnjo lastnih otrok po pomoči z računalnikom. Zavedam se, da je privilegij biti del GCC, saj smo letošnjo situacijo predvideli in se nanjo dobro pripravili, a brez medsebojnega razumevanja dijakov in profesorjev delo ne bi moglo kvalitetno potekati. Verjamem, da so nam nove življenjske situacije prinesle spoznanje, da resnično potrebujemo stik z zunanjim svetom in da drug drugemu nismo samoumevni. Hrepenimo po objemih in prijateljskem srečanju ter – čudež! – po šoli. Slednje dokazuje novotvorjenka, ki se poteguje za besedo leta 2020: šolotožje.  Šolski hodniki sanjajo o vrvežu med odmori in profesorji pričakujemo trenutek, ko bomo svoje dijake ponovno videli v svojih učilnicah.

prof. Jasmina Temnik Kerš

Delo od doma oz. pouk na daljavo je zame velik izziv. To da sem ves čas doma in za računalnikom mi ni všeč (vsak dan mi je manj). Manjka mi osebni stik s sošolci, prav tako kot tudi s profesorji.  Res že komaj čakam, da se vrnemo nazaj na GCC. Pouk kot sam, sicer poteka dokaj »normalno« v smislu obsega snovi in razlage, vendar pa se sama zelo težje skoncentriram pri določenih urah in tudi popoldan pri učenju nimam prave motivacije in se včasih počutim, kot da se sploh ne znam več zbrati in skoncentrirati na določeno nalogo oz. na predmet. Poleg šolskih obveznostih pa se trudim, da grem vsaj za eno uro na dan malo ven, na svež zrak, stran od računalnika in telefona.

Zoja Šolman, 2. h

Oh, spet ta šola na daljavo. Ali ni bilo že prvič dovolj?! Smo si vsi mislili, ko smo prvič slišali napovedi, da se bodo šole z naslednjim ponedeljkom spet zaprle… moram reči, da sem si kar malo oddahnil, saj smo imeli v tednu po razglasitvi karantene pisno preverjanje pri slovenščini za katerega nisem bil pripravljen in sem si mislil, da imam do konca karantene mir pred raznimi ocenjevanji. Novico sem sprejel z nekim grenkosladkim priokusom, saj sem se spomnil, kako smo lansko leto le delali in oddajali naloge ter projekte in imeli na urniku le (ali pa celo manj kot) polovico vseh rednih ur v obliki video konferenc. Letos pa me je že kar malo zdramilo, ko sem se prvi ponedeljek nulto uro cel nenaspan in še vedno v pižami znašel pred računalnikom in si prepisoval vaje. Menil sem, da bo ta karantena spet tako »umirjena« kot je bila prejšnja a se je kmalu izkazalo, da bom imel občutno manj prostih ur, kar pa me ni tako motilo. Brezskrbno sem preživel počitnice. Te pa so se prehitro končale in že je bil tu novi delovni teden. Ampak ta se je razlikoval od navadnega spomladanskega tedna pouka na daljavo, saj sem prejel obvestilo, da bom napovedano ocenjen na daljavo. Zdelo se mi je zanimivo in sem mislil, da ne bo realni pokazatelj našega znanja, saj sem pričakoval, da bomo z razredom kolektivno prepisovali in plonkali. To so pričakovali tudi profesorji, zato so bile ocene pridobljene do sedaj realni pokazatelj našega znanja, saj so bile podobne kot bi bile (po mojem poznavanju sošolcev), če bi jih pridobili v šoli. Menim, da je prav, da nas profesorji ocenjujejo na daljavo, saj me je zdaj veliko manj strah kopičenja ocenjevanj. Večina profesorjev je na srečo zelo razumljiva do nas in nas znajo motivirati, da delamo še naprej. Ampak tu si pa največjo pohvalo zaslužijo razredniki, takšni, ki svoj razred vodijo, usmerjajo in bodrijo, v teh še tako težkih časih, ko nam skoraj nič ne pustijo. Menim, da bi naš razred že zdavnaj obupal, če nebi imeli naše razredničarke, ki nas s svojim optimizmom in zagnanostjo vodi skozi te čase. Zahvaliti se je treba tudi ravnatelju in vsem, ki si trudijo to decembrsko vzdušje prenesti na internet! HVALA VAM!

Ampak še vedno ni to to 🙁

Izidor Slapnik, 2. b


Ponovnega dela na daljavo se nisem bala, ker sem se zaradi lanske karantene zavedala napak in prednosti svojega dela. Delo si poskušam organizirati kar se da racionalno, a na koncu ti vedno nekako uspe česa ne narediti. Vsekakor pa sem produktivnejša to karanteno. Veseli me, da imamo veliko videokonferenc, da lahko nekako ohranjamo ta šolski duh. A je hkrati naporno sedeti za računalnikom in sedem ali osem ur strmeti v ekran. Edino, kar bi spremenila je, da bi se ali skrajšale videokonference ali pa da bi bilo malo menjave s samostojnim delom, da si lahko tako dijaki kot profesorji oddahnemo od računalnikov. Izredno bi pa pohvalila vse naše profesorje, ker si resnično in uspešno prizadevajo za naše znanje, da nam ure naredijo zanimive ter nam po svojih najboljših močeh lajšajo situacijo, v kateri smo vsi.

Ava Boštjančič 3. c

Ob koncu tehle devetih tednov dela na daljavo, ko nas že vse na kognitivno-čustveni ravni precej načenja “šolotožje”, in v temle prazničnem času, je najprej potrebno izreči veliko zahvalo – dijakom, staršem in učiteljem. Prilagojene okoliščine dela s katerimi se skušamo s skupnimi močmi boriti proti širjenju virusa Sars-CoV-2, od vseh terjajo veliko energije, pa tudi predanosti in odpovedovanja. Neizmerno sem vesel, da se na splet ni preselil le pouk, ampak tudi velik del obšolskega utripa in projektov, ki so zaščitni znak naše šole. To, da nam uspeva ohranjati povezano GCC skupnost se mi zdi izjemen dosežek in upam, da v tehle drugačnih časih uspevamo prepoznavati vse priložnosti in spodbude, s katerimi lahko krepimo zavedanje o neizmernem pomenu znanja, ki pa dobiva pravo kvaliteto le s tistimi vrednotami, ki so vezno tkivo naše družbe – sočutje, odgovornost, poštenje, solidarnost, sprejemanje, pripadnost. Posebna zahvala velja tudi vsem, ki so predano sodelovali v treh velikih dobrodelnih akcijah – jesenskem koncertu, kjer smo zbrali 4500 evrov za družino v hudi stiski, #misijiČLOVEK, kjer se ravno v teh dneh praznijo šolski hodniki polni hrane z daljšim rokom uporabe in  najrazličnejših potrebščin za socialno-varstvene zavode, zavetišča za živali in družine, pa pri prostovoljski akciji zagotavljanja varstva in pomoči pri šolanju na domu za osnovnošolce zaposlenih v zdravstvu, kjer smo na GCC skrbeli za 8 otrok s pomočjo naših dijakov 3. in 4. letnikov predšolske vzgoje. Ob koncu leta 2020 si lahko res rečemo: “Uh, kakšno leto je za nami” Koliko vsega … Koliko neizmerno lepega, navdušujočega, optimističnega in dobrega smo naredili skupaj … Odkrivali smo nova znanja, nizali uspehe, pomagali drugim in sebi, gradili našo GCC in širšo skupnost, dajali številne svetle zglede, predali ogromno izkušenj, na trenutke bili neizmerno modri, bili smo v oporo in pomoč. Velikokrat smo si upali biti takšni kot smo – iskreni, otroško radostni in naivni, pa tudi ranljivi in prestrašeni, včasih s solzami v očeh, ki pa smo jih sušili s smehom, objemom in sočutjem … Ni kaj – to leto si bomo zagotovo zapomnili! Za vse to, za celo leto 2020 ISKRENA HVALA!

Gregor Deleja

V imenu celotne Sledko ekipe vam želim lepe in mirne praznike v krogu tistih, ki jih imate najraje, z željo, da se čim prej ponovno srečamo na šolskih hodnikih!

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja