Irena Benedičič – srce Gimnazije Celje – Center

Prireditve, s katerimi smo se sedanji ter nekdanji dijaki in profesorji Gimnazije Celje – Center poklonili stoletnemu jubileju naše secesijske lepotice, ne bi bile tako uspešno in kvalitetno povezovanje generacij brez že upokojene profesorice slovenščine in pomočnice ravnatelja Irene Benedičič.

Irena Benedičič, ki se je po skoraj štiridesetletnem delu na Gimnaziji Celje – Center leta 2011 upokojila, je bila poleg poučevanja slovenskega jezika na šoli tudi mentorica dijaške skupnosti, organizatorka dogodkov, inv zadnjih letih  tudi pomočnica ravnatelja. Sleherni generaciji dijakov pa se je verjetno vtisnila v spomin kot izjemna organizatorka in mentorica glasbeno-literarnih večerov, s katerimi je želela dijakom ponudit nekaj več. V jubilejnem letu naše stavbe pa je gospa Irena Benedičič prevzela tudi uredniške vajeti zbornika o zgodovini stavbe na Kosovelovi 1 in organizacijo slavnostne akademije ob 100-letnici stavbe Gimnazije Celje – Center.

V času vašega poučevanja ste na mnogih dijakih pustili velik pečat, mnogi pa vas imajo še vedno za srce te šole. Kako ste se spopadli z »nenadnim« slovesom od šole, kolegov in dijakov?

Moram priznati, da je bilo slovo težko.  Poučevanje na današnji GCC je bila moja prva služba, saj sem na šoli po končanem študiju slovenistike in anglistike pričela poučevati že pri dvaindvajsetih in se nato na šolo tudi izjemno čustveno navezala. Mogoče celo preveč. Življenjska pot mi je po sinovem odhodu na fakulteto ponudila obilo časa, zadoščenje in potrditev svojega obstoja pa sem kot profesorica našla v šoli. Kot slovenistka sem poleg poučevanja v razredu, ki sem ga opravljala z velikim veseljem, vedno strmela po nečem več.  Pa naj bo to literatura, ki me je od nekdaj zanimala in tudi prireditve oziroma proslave ter različna mentorstva. Svoj poklic sem vedno razumela kot učiti in ponuditi nekaj več, tudi zato sem se na šoli verjetno počutila kot doma. Skozi leta sem se identificirala s podobo šole, ki je z uspehi v okolju prosperirala in v obdobju devetdesetih let postala verjetno najbolj elitna šola na celjskem. Ob takih generacijah je bilo tudi delo z odličnimi dijaki, ki so bili pripravljeni sprejemati nadgradnjo gole snovi, izjemno zadovoljstvo.

Irena Benedičič na predstavitvi zbornika ob stoletnici zgradbe Gimnazije Celje – Center v Muzeju novejše zgodovine Celje.

Kot ste že sami dejali, je bila šola v devetdesetih letih po merilu učnih uspehov v samem slovenskem vrhu. Kako gledate na trenutne učne uspehe šole in kako na šolo v teh časih ponovno privabit najboljše osnovnošolce, ki bodo pripravljeni sprejeti »nekaj več«, kar naša šola tudi ponuja?

Izrednega pomena je, kakšni dijaki prihajajo na šolo, saj ob dobrih generacijah profesorjeva ni edina skrb šole le osvojitev minimalnih standardov, ampak kaj več. Kljub veliki konkurenci šol v regiji odkrito rečeno mislim, da nam še vedno dobro uspeva. Dandanes verjetno nobeni srednji šoli ni vseeno, kakšne dijake bodo vpisali. Naša šola pa ima še vedno vse adute, s katerimi smo poskušali nekoč in bili pri tem tudi uspešni. V prvi vrsti kvaliteten pouk, ki je izrednega pomena, potem turbo urnik, s katerim se ohranja kontinuiteta pouka, pester nabor obšolskih dejavnosti in navsezadnje dobri medčloveški odnosi, ki pa jih je v današnjih časih težko ohranjati. Pri novo vpisanih dijakih je ključno vzbudit vedoželjnost. V končni fazi pa je za dosego skupnega cilja, ki je dober učni uspeh, uspeh na maturi, potreben kompromis dijakov,  profesorjev in vodstva.

Kako gledate na aktualno iskanje novega ravnatelja?                                          

Odkrito in pošteno povem, da bi ravnatelj na tej funkciji lahko ostal še kakšno leto, to je moje mnenje. Ob mojem nastopu na funkcijo pomočnice ravnateljice sva se dogovorila, da bova s šole odšla skupaj, ker je že takrat bila njegova želja ,da gre v pokoj ob prvi priložnosti. Tako da njegova odločitev ni bila tako nenadna in nepričakovana. Po dveh letih najinega skupnega dela v vodstvu, je nato začel razmišljat o tem, da ne bi bilo dobro, če šolo zapustiva oba hkrati. Kljub temu da sem sama že v pokoju, pa bi bilo dobro, če bi gospod Igor Majerle še ostal na funkciji ravnatelja. On je bil po mojem mnenju ravnatelj v pravem pomenu besede. Midva se v marsičem nisva in se še vedno ne strinjava, vendar ga spoštujem, ker vedno poskuša ravnati v skladu s svojim prepričanjem. To so tiste lastnosti posameznika, ki jih lahko nato združiš v besedo pošten. Dober ravnatelj pa je tudi zato, ker se je sploh v zadnji polovici njegovega mandata še bolj odprl dijakom in z njimi zna tudi komunicirati. Seveda na ravni, kot se za odnos med ravnateljem in dijakom spodobi. Pri izbiranju novega ravnatelja pred dvajsetimi leti, smo vsi v zbornici vedeli, da je on pravi. Imel je stoodstotno podporo in to je bilo za samo šolo idealno. Če navežem na današnjo situacijo pa je potrebno razumeti, da so tudi časi drugačni in zelo težko je dobiti tako veliko podporo. Že sama generacijska pestrost kolektiva, pa velika ambicioznost pri nekaterih, spet manjša pri drugih, drugačni pogledi na prihodnost in usmerjenost šole. Pri takšnih razmerah bi bilo skorajda iluzorno verjeti v to, da bo en kandidat dobil večinsko podporo. Želela pa bi si, da ravnatelj postane nekdo, ki bi dobil vsaj petinsedemdeset odstotno podporo vseh strani. V tem primeru bi mu bilo veliko lažje. Vsekakor si želim ravnatelja, ki bo znal v teh časih strnit vrste, in ki bo sposoben ohranjat vsaj takšen nivo, kot ga ima šola sedaj.

V torek, 27. novembra je bil širši javnosti predstavljen zbornik ob stoletnici zgradbe Gimnazije Celje – Center, katerega ste tudi uredili. Ste zgodovino stavbe spremljali že v času poučevanja na šoli ali ste z zbornikom želeli pustiti šoli še nek večen pečat?

Kot sem povedala že na začetku in pri čemer vztrajam, sem zelo težko zapustila šolo. Ob stoletnici zgradbe pa se je ponudila možnost, da se tudi sama vključim v to dogajanje. Ko mi je ravnatelj ponudil to nalogo, sem jo seveda ob podpori nekaterih bivših kolegov iz zbornice, med drugim tudi profesor Ganzittijeve, ki mi je priznala, da so se je moji teksti vedno dotaknili, tudi sprejela. Čeprav sedaj mineva že prvo leto odkar sem zapustila aktualno dogajanje, pa sem še vedno na šoli najdlje in jo zato tudi dobro poznam. Moram pa priznati, da kronika ni stvar, ki bi mi bila pisana na kožo. Vedno so me dosti bolj navduševala čustveno obarvana besedila in navsezadnje so bili tudi vsi moji teksti veliko bolj lirični. Pri kroniki pa seveda gola dejstva, podatki, ki so ob izpisovanju in kopičenju informacij začeli povzročati kaos. Sami podatki pa so potem sčasoma z delom končno dobili neko končno obliko, s katero sem zadovoljna.

Naslovnica zbornika ob stoletnici zgradbe Gimnazije Celje  Center.

 

Pa sam proces pridobivanja nekakšne končne podobe?                    

Osnovnim informacijam o sami zgradbi so se nato dodali še podatki o II. Osnovni šoli in njihovih uspehih, potem podatki o naši gimnaziji, gospod Deleja je predlagal še idejno zasnovo za prenovo podstrešja in vse skupaj je po vsebinski plati začelo tvorit nekakšno zaokroženo celoto. Moram pa priznati, da smo bili glede same vsebine zbornika vsi člani organizacijskega odbora, v katerem so poleg  mene ustvarjali še prof. Marjana Turnšek, prof. Gregor Deleja in oba ravnatelja, hitro sklepčni. Po končanem vsebinskem delu sem nato vse tekste dala v branje dvema fizikoma, sedanjemu ravnatelju in njegovemu predhodniku gospodu Kapš. Sedanjemu ravnatelju najprej vsebinsko zbornik ni bil všeč, sploh različno poimenovanje zavodov pri kronologiji, vendar pa je kmalu spremenil mnenje. Vesela sem bila njegovega opozorila in komentarja, ker sva bila na področju medsebojnega nadzora pri delu od nekdaj kompatibilna. Tako je bil njegov končen pozitiven komentar tudi zame neka vrsta potrditev dobro opravljenega dela.

Kako pa ste zadovoljni s končno podobo zbornika, tako v vsebinskem kot tudi oblikovnem smislu?

Če sem iskrena, tekstov še enkrat nisem brala, ker se  kar malce bojim, da najdem še kakšno vejico. S samo podobo pa sem zadovoljna. Idejo o vizualni podobi sem slučajno našla na zelo zanimivi pisemski ovojnici, ki sem jo pokazala profesorici Ani Pečnik, ki je skrbela za celotno podobo in oblikovanje zbornika. Mislim, da bo lahko zbornik s samo estetsko obliko ter vsebino botroval toku časa.

     Prof. Irena Benedičič v družbi nekdanjih dijakov Gimnazije Celje Center.

Ali morda berete Spletka?

Kar nekaj pozitivnih reči sem že slišala o novem spletnem časopisu Spletko, vendar pa ga  sama zaradi tehničnih težav še nisem uspela brati.

Poglejte tudi slavnostno akademijo ob 100-letnici

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=Q7tqF_SIAiI&feature=g-high[/youtube]

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja