RAZKUŽENI: Ajda Kostevc

Ko sva se med poletjem pred prvim letnikom z Ajdo prvič spoznala, si nisem mislil, da bova štiri leta kasneje skupaj upala, da bova čez nekaj mesecev sošolca na akademiji. Ajda Kostevc, 4. č, je poleg Lane Vincelj in mene zadnja še aktivna članica prvotne skupine Središče. Tistih, ki smo pred skoraj štirimi leti vse skupaj začeli.

Od takrat je v vseh štirih produkcijah z markantnimi upodobitvami vlog opozorila na svoj talent, ki so ga kritiki opazili že pri ocenjevanju naše prve predstave. Zapisali so, da si Ajda zasluži posebno omembo, saj se v vlogi Jagababe zlije z odrom in z močno interpretacijo svojih replik povzdigne ritem predstave na drug nivo.  Ko jo vprašam, katera pa je njena najljubša vloga, brez oklevanja odgovori: »Herodiada! Preprosto »fajn« je bilo!« Zanimivo ji je bilo videti Herodiado v Milerjevi Salomi lansko leto. Zazdelo se ji je celo, da sta z igralcem iz Drame ubrala podoben koncept oživitve lika. Pri spoprijemanju z novo vlogo Ajda poskuša povezati zgodbo lika z lastno življenjsko zgodbo. Spomnim se, da je imela največ težav s protagonistko Trpljenja mlade Hane. »Težko sem se povezala s tako zmedeno žensko, kot je Hana. Lik mi sprva res ni bil všeč. Pravzaprav mi je bil zelo tuj. Ampak sva se spoznali,« mi pojasni, ko skupaj obujava spomine, kako smo s celotno igralsko zasedbo iskali vzporednice med našimi življenji in Hano, kot jo je začrtala avtorica.

Ko jo presenetim z vprašanjem, koga poleg Polone Juh, za katero vem, da je njena velika vzornica, najbolj ceni v gledališču, najprej ne odgovori: »Hmm … Od kar sem delala na projektu v Gleju, mi je zelo všeč Klemen Janežič. Prvič sem se spoznala z nekom na tem nivoju. Presenečena sem nad odnosom, ki ga je pokazal do nas.« Med drugimi slovenskimi gledališkimi in filmskimi ustvarjalci zelo visoko postavlja tudi Majo Weiss, saj jo je navdušil njen film Inštalacija ljubezni, ki je zelo močen predvsem na področju estetike. Meni, da je tu slovenska filmska produkcija v zadnjih letih močno izgubila.

Preden odločno končava razpravo o gledališču in se posvetiva še drugim Ajdinim interesom, moram omeniti neljub dogodek z gostovanja v Trstu, ko smo se prvič srečali s ponižujočimi komentarji in žvižgi iz publike med našo predstavo. »Čeprav je na začetku delovalo, da bo to ena najbolj grozljivih predstav v življenju, sem bila na koncu izjemno hvaležna za to izkušnjo. Prvič sem se na odru počutila izjemno svobodno, lahko sem rekla, karkoli sem v tistem trenutku hotela … Čeprav se mi odnos gledalcev v Trstu še zmeraj zdi nezaslišan, je za mano fantastična izkušnja,« reče. Ker imam v grlu še vedno velik cmok, ne odgovorim.

Iz Trsta se seliva v njej bistveno ljubšo lokacijo – Španijo. Španci se ji zdijo zelo zanimivi, saj so po njenem mnenju bistveno bolj topli od nas. Na to deželo se je primarno navezala preko učenja španščine. Ko se ravno spominjam, kako je namesto mene in prijateljev na maturantskem izletu na Kanarskih otokih naročevala hrano in pijačo v španščini, nadaljuje z razlago: »Zelo rada obiščem to deželo, da vadim jezik. Poleg tega ima Španija ogromno izjemnih umetnikov. Moja velika želja je, da enkrat obiščem vseh sedemnajst avtonomnih pokrajin. Do zdaj sem obiskala komaj tri.« Da jo po omembi Španije spravim še v boljšo voljo, začnem pogovor o knjigi Sto let samote. »To je zame ena neopisljiva tema!« Nasplošno jo zelo zanimajo družinske zgodbe skozi čas, kjer omeni tudi pečat, ki ga je nanjo pustila Visoška kronika. Ampak nazaj k njeni najljubši knjigi: »Navdušena sem nad magičnim realizmom v Márquezovem romanu. Še danes ne vem, kako lahko nekdo napiše nekaj tako lepega. Kakšni stavki … Adijo pamet!«

Ker se je v zadnjih letih bolj posvetila gledališču, je ljubezen do pisanja in glasbe (všeč so ji predvsem kubanski ritmi) postavila malo na stran. V teh dneh bi morala iziti antologija mladih celjskih pesnikov In zemlja je vibrirala kakor živo telo, a je bil izid zaradi razmer prestavljen na konec avgusta. Ajda sicer zagovarja mnenje, da njena poezija ni nič revolucionarnega: »Jaz bi samo rada govorila o lepih stvareh. Ampak sem bila vesela, ko me je urednik Kristian Koželj povabil k sodelovanju v antologiji. Kristian je pač naš »pesniški oče«, hvaležna sem mu za vse, kar mi je dal v teh letih.«

Kdor Ajdo dobro pozna, si jo najlažje predstavlja ob kavici v MCC z vedeževalskimi kartami v rokah. Vedeževanje jo je od nekdaj zanimalo, s tem pa se bolj poglobljeno ukvarja zadnjih nekaj let. Njena skromnost jo sicer ob vprašanju na to temo sili, da izjavi, da je v tem še vedno zelo slaba, ampak jaz odkimavam. Ajda okrog vratu pogosto nosi posebne kamenčke, ki jih strogo varuje, da se jih nihče ne bi dotaknil. »To so energijski kristali, ki jih uporabljam za pomiritev. Pa še zelo lepi se mi zdijo. Če bi imela več časa, bi se več ukvarjala z duhovnostjo,« mi pojasni.

Ker je tako kot jaz tudi ona maturantka, se na koncu približava še vprašanju letošnje mature. »Distancirala sem se od medijev. Mislim, da je to edini način, kako se v teh dneh ne počutiš utesnjeno. Žal mi je, če mature ne bi bilo, se pa sprašujem, če je matura v tej čudni situaciji zares nujna. Vedeti moram, da nimajo vsi takšne sreče, kot jo imam jaz s svojimi kar nekaj kvadratnimi metri in družino, ki mi ne skače po glavi. Bojim pa se, da se bo na koncu treba vdati tistim, ki odločajo,« je tudi ona razdvojena in malo razočarana nad situacijo.

Aljaž Primožič

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 10.0/10 (8 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: +2 (from 4 votes)
RAZKUŽENI: Ajda Kostevc, 10.0 out of 10 based on 8 ratings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja