3. letniki predšolske vzgoje obrnili Kras

Vsi prepričani v to, da sledi še ena dolgočasna ekskurzija nekam, kjer ni signala, WI-Fi-ja in nasploh civilizacije.
Dolgočasna vožnja in seveda potrebno spanje, ki nam je manjkalo zaradi zgodnjega odhoda. Kar po avtobusnem zvočniku iz samega vrha avtobusa (beri: profesorji) zaslišimo: » Tako! Dobro jutro vsem, ki še spite. Naredili bomo krajšo pavzo in se ustavili.«. Takrat smo se zbudili še zadnji sanjači, ki smo vsi zgubljeni spraševali, kaj se dogaja. Na postajališču ni bili enega, ki si ne bi privoščil jutranje “coffe to go”! Vsak je svojo postavil v pladenj in jo seveda v loku polil na soseda zraven sebe.  Seveda za večjo jezo in pa smeh po sreči večkrat zaporedoma.

Na kar je sledil govor organizatorja ekskurzije. Rečeno je bilo nekaj o tem naj odpremo oči in vidimo Kras… Vse je bilo bolj bledo, dokler nismo slišali besed: »Odločila sem se, da vas ne obremenjujem z delovnimi listi.« In sledilo je nepopisno veselje. Potem pa še malo vožnje naprej do naše prve postojanke, do jame. Jama Vilenica nas je pričakala in se nam široko odprla. Luči so se prižgale, vodič se je pojavil in odpravili smo se po nešteto stopnicah v globine sveta. Seveda po vseh stopnicah je potrebno stopati previdno in v primerni obutvi. Vsekakor ne v visokih petah! Pa naj bodo te polne ali prazne. Kar klicalo je po nezgodi! A k sreči edina nezgoda, ki se je zgodila je bila domišljija vodiča, ki je v vsakem kapniku videl neko žival. »Tukaj je krokodil, tukaj žaba, tukaj želva, tukaj v zadnji dvorani pa nas čaka gorila.« Obiskali smo torej pravi mali živalski vrt pod zemljo, sestavljen iz kamnov. No edina živa žival, ki nas je čakala v jami je bil netopir, ki smo ga zmotili pri njegovem spancu. Jezno je letal okoli in iskal mir ter tišino. Kdo pa ne bi.

Med zapuščanjem jame pa smo se srečali z drugo skupino in tam skupaj zapeli slavljenki, ki je praznovala rojstni dan ravno na ta dan.
Ko pa smo prilezli iz jame, smo se usedli v energijski park, se “pomartinčkali” in pomalicali.

In nazaj na neudobne sedeže avtobusa, sedaj proti Sežani v spominsko sobo Srečka Kosovela. Tam pa nas je pričakala prijazna starejša gospa, ki nas je s prijetnim glasom in mislijo popeljala po preteklosti Srečka Kosovela. Ogledali smo si tudi “krajšo” (12. minutno) diaprojekcijo, ki se je vrtela na starem zaprašenem diaprojektorju, ob spremljavi recitalov Kosovelovih pesmi.

No potem pa le na najbolj pričakovani del ekskurzije. Hrano! Odpeljali smo se proti pršutarni in vinski kleti (slednjo smo okusili v prvi fazi  – grozdje). Po hitrem ogledu vinske kleti in pršutarne smo se za mize usedli kot najbolj pridni otroci in začeli uživati v vsem pršutu, ki smo ga lahko pojedli.

Nekaj fotografij za spomin, nekaj norčij s psom Rexsom, kar pa ni bilo po godu njegovemu lastniku.
Štanjel pa nas je pričakal kot zadnja postojanka na naši ekskurziji. Galerija v Štanjelskem gradu, kjer gostujejo priznani Slovenski umetniki, Kraška hiša in pa obrambni stolp z prečudovitim razgledom.
No potem pa pot proti domu. Petje pesmi, obujanje spominov na pretekli dan in še zadnje posnete fotografije.

 

Zahvaliti se moramo vseh profesorjem, ki so na nas budno pazili in skrbeli, da smo bili tiho ter poslušali, kot to počno vedno. Hvala organizatorju ekskurzije, ki nas je popeljal na dan, ki se ga bomo z veseljem spominjali. Hvala vsem, ki so nas sprejeli in nam razkazali njihova čudesa Krasa. In hvala vsem, ki so bili prisotni tako ali drugače na ekskurziji.
Za vse foto utrinke pa poglejte v galerije. Za fotografije se zahvaljujemo Tjaši M. iz 3.h.

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja