NAŠIH STO: v znamenju obiska ministra Gorenaka

Stoletnico obstoja zgradbe, v kateri domuje Gimnazija Celje – Center, je s svojim spektakularnim prihodom točno ob 13.03 počastil aktualni minister za notranje zadeve in nekdanji dijak naše šole dr. Vinko Gorenak. Minister, ki je generacije 1974, je z nami delil nekaj anekdot, ki so se mu v naši prekrasni zgradbi vtisnile v spomin. V sproščenem pogovoru v ravnateljevi pisarni nam je sicer prezaposleni minister uspel odgovoriti na nekaj vprašanj.

Ste do te šole gojili spoštovanje oziroma pripadnost in ali bi se morda ob ponovnem vpisovanju na srednjo šolo spet vpisali na Gimnazijo Celje – Center?

»Vsekakor bi se vpisal na gimnazijo, kajti menim, da ta program mladim generacijam daje najširše znanje, ki je dobro za njihovo prihodnost. Zagotovo vsak posameznik goji poseben odnos do šole, v kateri preživi štiri leta. Čas med  15. in 19. letom, ki ga posameznik preživi na šoli,  pusti pečat, ki te nato spremlja celo življenje.«

Ste v času šolanja na Kosovelovi 1 imeli na šoli ali v njeni okolici najljubši kotiček?

»Ne vem, ali sem imel kakšen poseben kotiček, mislim, da ne.«

Bi lahko komentirali aktualne varčevalne ukrepe vlade RS v šolstvu, ki se dotikajo tudi nas dijakov? Pri tem ciljam predvsem na varčevanje pri Zoisovih štipendijah in šolski prehrani. Se vam ne zdi, da smo ravno mi tisti, ki bomo postali stebri družbe in z vidika ekonomije polnili državno pokojninsko blagajno?

»Država je kot družina. Narediva primerjavo na konkretni ravni. Če nekdo v družini izgubi službo, mora družina pač preživeti s sredstvi, ki jih prinaša drugi starš. Naša država ima podobne težave, saj je do leta 2008 napredovala (vsako leto je ustvarila več in pobrala skoraj devet milijard evrov davkov v državni proračun),  danes pa je teh le še med 7,8 in 7,9 milijarde evrov in znotraj tega moramo Slovenci preživeti. Žal mi je, da se to pozna tudi pri izobraževanju, a nekako moramo preživeti, saj tudi to pomeni boljši jutri.«

Nahajamo se v arhitekturnem biseru Richarda Klossa, enem izmed redkih secesijskih poslopij na Slovenskem. GCC trenutno pestijo konkretne infrastrukturne težave, kot so dotrajana okna, sanitarije, inštalacije … Bi se bili kot bivši dijak pripravljeni javno pridružiti polemiki o tej tematiki oziroma pomagati pri iskanju zunanjih sredstev za obnovo zgradbe?

»Težko vam odgovorim … Sredstva se lahko znotraj državnega proračuna prerazporejajo, zagotovo pa je na prvem mestu preživetje te države. Mladi se danes verjetno ne zavedate, da živimo v času, kot je bilo na primer leto 1990. Takrat se je postavljalo vprašanje, ali bomo imeli Slovenci svojo državo. Danes pa se pojavlja vprašanje, ki je morda usodnejše, ali  bo ta država preživela in ekonomsko ostala samostojna. Zato so ti ekonomski okvirji tudi tako omejeni. Pri promociji določene smeri pa je vsak minister omejen znotraj svoje funkcije, saj se bo morda že jutri pojavil kakšen nov minister, ki bo favoriziral svoja stališča.«

Kot minister za notranje zadeve in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru verjetno dobro poznate orožje. V času vašega šolanja je bilo v prostorih današnje knjižnice strelišče. Ste se morda že v teh letih navdušili nad varnostnimi vedami?

»Žal se niti ne spomnim, da smo streljali na podstrešju, se pa spomnim streljanja na Pečovniku, kjer je sploh pri dekletih zaradi strahu večkrat prišlo tudi do kakšnih poškodb. Drugače me je pot v policijske vode zanesla povsem slučajno. V času šolanja na Pedagoški akademiji, ki je delovala v tem poslopju, denarja v naši družini ni bilo. Težke socialne razmere so me prisilile k iskanju vira dohodka. Odšel sem na policijsko postajo in vprašal, ali me morda potrebujejo. Njihov odgovor je bil, da me lahko oblečejo v policijsko uniformo in me napotijo usmerjat promet na takratno osrednje križišče na Šlandrovem trgu. Tako sem pristal v policijskih vodah.«

Minister Vinko Gorenak si je po pogovoru v ravnateljevi pisarni ogledal pestro dogajanje na šoli, ki ga je nadvse navdušilo. Med obiskom delavnice GCC 1912 je moral poleg pisanja po nareku tudi kazensko klečati v kotu, saj se ni ravno najbolje izkazal pri recitiranju. Pred svojim odhodom pa je v učilnici matematika 1 (MAT 1) pustil svoj pečat v glineni kroglici in napisal posvetilo na steno.

 

 

VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0.0/10 (0 votes cast)
VN:F [1.9.22_1171]
Rating: 0 (from 0 votes)