Osamljenost, o kateri govorim, je tista osamljenost, kot da nimaš ničesar in nikogar več. Kot da se utopiš in nikogar ni tam, ki bi mu bilo dovolj mar, da bi vrgel rešilno vrv.
Življenje marsikdo izmed nas jemlje za samoumevno. Večino stvari, ki nam jih življenje podari ali zagotovi, jemljemo kot nekaj vsakdanjega in preprosto samoumevnega. A vendar se za tem skriva veliko, VELIKO več. Naši starši, ki so nas spravili na svet, se tudi izjemno trudijo (vsaj takšno je moje mnenje), da bi nam ga predstavili v čim lepši luči, a žal pa nas za vedno ne morejo varovati pred pastmi današnje družbe in njenih idealov. Pri odraščanju spoznavamo vrstnike in ljudi, ki nam svet predstavljajo v zelo drugačni luči. A žal je ta luč velikokrat bleda, kritična in dostikrat tudi negativna. Češ, takšno je življenje, sprijazni se, svet se tebi ne bo prilagodil, ti se moraš prilagoditi svetu.
A je vendar res tako? Smo res mi tisti, ki bi se morali podrejati in prilagajati nekim načrtom, željam, »pogojem« ljudi, ki so nam jih postavili? Bi se res morali prilagajati in podrejati nečemu, kar nas totalno onesrečuje? In nam je res potrebno vedno kazati s prstom na nekoga šibkejšega od nas, češ saj ni edini, ki mu je v življenju težko. Ena izmed tem, ki mi že precej dolgo časa predstavlja trn v peti je predvsem silno kritičen odnos družbe do duševnih bolezni. In tokrat sem se odločila, da ne bom več ostala tiho, ter se bom postavila na stran tistih, ki bijejo bitke za katere mi pravzaprav ne vemo, a vendar te ljudi zelo obsojamo.
Vsakdo izmed n
as, pozna nekoga, ki trpi za duševno boleznijo. Najbolj poznana duševna bolezen v naši družbi je nedvomno depresija, zato sem se odločila, da vam jo podrobneje predstavim. Sprva morate vedeti, da depresija ni žalost. To sta dva izjemno različna pojma. Ko je človek žalosten joka, skuša svoja čustva rešiti in s pomočjo časa žalost izgine, saj se rane zacelijo. Depresija pa je velika temna soba iz katere vrat ni oz. jih je skoraj nemogoče najti. Soba v kateri si ujet samo ti. Nikogar blizu, samo ti daleč stran od vseh. Četudi si obkrožen z ljudmi, ki jih imaš rad v sebi še vedno nosiš občutek praznine. Da se nekdo spopada z depresijo pri ljudeh s težavo opazimo, saj se človek v javnosti pretvarja, da je v redu in se tudi seveda smeji, preprosto blefira. Nekako vsako jutro, ko se odpravi v službo ali šolo nase nadene masko, zvečer pa ko je ponovno sam ga 
depresija priklene na posteljo in ga ponese v svet teme.
Depresijo je skoraj nemogoče oz. izjemno težko pojasniti nekomu, ki se z njo še nikoli ni spopadel. Je nekakšen demon, ki te konstanto spremlja za petami, in te obrne proti samemu sebi. Govori ti, nisi dovolj dober; ne vidiš, da te nihče ne mara; nezaželen si; nepomemben, nesposoben, spravi se sveta, ljudem boš s tem naredil uslugo. Daje ti ogromen občutek tesnobe, samote, anksioznosti, ter praznine. Večkrat se dogaja tudi to, da depresivni ljudje svoje bližnje potisnejo stran.Depresija se lahko pojavi kot samostojna motnja, lahko pa prihaja v navalih kot npr. bipolarna motnja. (izmenjavanje hipomanije in depresije). Pomembno pa je to, da depresije ne vključujemo v depresivna stanja, ki postanejo neposredno kot posledica neke bolezni, nesreče, zlorabe alkohola, mamil itd.
Znano je tudi predvsem to, da ljudje psihično bolečino velikokrat rešujejo s samo poškodovanjem, zatorej veliko ljudi z depresijo svoj občutek nezaželenosti, rešuje ravno na tak način, ki pa je zelo daleč stran od izhoda iz temne sobice. Seveda, pa razlog za samo poškodovanje ni vedno samo depresija, temveč so lahko tudi kakršnikoli drugi življenjski problemi, ki pestijo nekoga. Da vam temo depresije in samomora malce približam bom omenila serijo imenovano » 13 reasons why« ali poslovenjeno »13 razlogov zakaj«. Serija ima 1 sezono v kateri je 13 delov. Vsak del predstavlja kaseto, na katerem je posnet en razlog zakaj se najstnica v zadnjem delu ubije. Serijo domnevam, da vsi poznate saj je nedavno zelo zaslovela po svetu. Če pa si je še niste ogledali, vam iskreno priporočam, da si jo. Serijo so namreč nekateri ameriški kritiki označili kot silno neprimerno, saj naj bi poveličevala ter oglaševala samomor in najstnike spodbujala k njemu. A ravno nasprotno. Samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti najstnikov v današnji družbi, zakaj se potem takem tako silno bojimo govoriti o tej temi. Sama predvsem silno nasprotujem mnenju kritikov, saj serija niti malo ne poveličuje samomora, temveč ljudi ozavešča kako lahko nekateri dejavniki, ki se morda nekomu ne zdijo pomembni, drugemu popolnoma obrnejo življenje na glavo. Pomembno je, da se v naši družbi pogovarjamo o samomoru in si ne zatiramo oči pred resnico. Velikokrat ko človek umre za rakom, krivimo raka, a ko depresija človeka spravi tako daleč na rob, da si sam odvzame življenje, krivimo osebo ne pa bolezni.
Natančnega vzroka zakaj se depresija pojavlja ne poznamo. Stroka predvsem meni, da je to preplet več možnih dejavnikov, ta skupina vzrokov pa se razlikuje od posameznika do posameznika. Podano je da približno 20 odstotkov ljudi v posameznem mesecu občuti vsaj en simptom depresije. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije pa naj bi trenutno na svetu bilo okoli 100 milijonov depresivnih ljudi. Depresija ni posledica človekove šibkosti in jo redko lahko premagamo z samo močno voljo. Zdravljenje poteka predvsem psihoterapevtsko s pomočjo nekaterih zdravil. Pri blagi depresiji zadostuje že samo psihoterapevtsko zdravljenje medtem, ko pri močni depresiji skorajda ne gre brez zdravil oz. antidepresivov, ki pa jih predpiše psihiater. Ozdravitev depresije pa je zelo tesno povezana z vztrajnostjo bolnika, kako in na kakšen način, če sploh se želi spopadati s tem problemom.
V zgornjih odstavkih nisem zajela vsega kar sem želela a menim, da je bilo ravno dovolj, da boste razumeli, da kakršnekoli psihične oz. duševne bolezni, ki pestijo človeka niso nekakšna izbira in »larifari« ampak so posledica številnih dejavnikov v njihovem življenju. Ljudi, ki trpijo za depresijo ali kakršnimikoli drugimi duševnimi bolezni si zatorej zaslužijo ravno toliko zdravstvene oskrbe kot kakršnekoli druge fizične bolezni. Pomembno je, da o duševnih boleznih ozaveščamo ljudi in si tudi sami ne prekrivamo resnice. Hočemo ali nočemo, psihične bolezni so velik del današnje družbe in bil bi že čas, da se postavimo v oporo tistim, ki se z njimi spopadajo ne pa, da se jim za hrbtom posmehujemo.
A. G.
