Napočil je dan slovesa. Vse lepo enkrat mine … S težkim srcem smo se poslovili od gostiteljev in njihovih domačih ter se še zadnjič odpravili proti gimnaziji naših gostiteljev. Po neštetih objemih in stiskih rok smo se proti domu odpravili nekaj minut čez deveto. Polni spominov in lepih vtisov smo se nekateri na avtobusu nemudoma zazibali v zasluženi počitek. Za to je verjetno zaslužna tudi malce prekratka noč. Ostali so bili precej razigrani in so že razpravljali o naslednjih podvigih, ki se jim obetajo ob prihodu v našo drago domovino. Ob misli na vse, kar je pred nami (v mislih imam predvsem preizkuse znanja), pa se zdi vrnitev še, milo rečeno, slajša. Vendar bomo vzorni dijaki našega hrama učenosti tudi temu gotovo kos. Naj se pohvalim s tem, da smo se na avtobusu pridno učili in se pripravljali na nov teden, ki je pred nami.
Kilometre smo na poti do cilja brez nevšečnosti premagali ter varno prispeli na avtobusno postajo v Celju. Napočil je čas, da smo se tudi mi poslovili drug od drugega z željo, da takšno izkušnjo še kdaj ponovimo.
V imenu vseh nas bi se rada zahvalila profesorju Uranjeku in profesorici Pečnik ter vsem, ki so nam omogočili doživeti teh pet sijajnih in nepozabnih dni.
Povsod je lepo, a doma je najlepše.
Našim prijateljem z Gimnazije Kruševac pošiljamo pozdrave in z veseljem pričakujemo maj 2013, ko bomo mi njihovi gostitelji.
Srečno in nasvidenje v Celju!
