Lansko šolsko leto je svojo pot na GCC končala odlična vokalistka Veronika Steiner, šolanje pa nadaljuje na švedski Kulturami smer Sång (petje). Med počitnicami sta jo obiskali Lana Požlep, 3. i, in naša bivša dijakinja Tjaša Lea Kosmatin, zdaj pa se nam Veronika javlja v Slovenijo in poroča, kakšno je življenje tam zgoraj …
Javljam se vam iz dežele tam zgoraj! Živa, zdrava, opremljena z novimi, res trpežnimi zimskimi plašči. Iskreno, ne morem verjet, da je v Sloveniji snežilo prej kot v Stockholmu. Če vam poročam iz Švedske pač ne morem preko očitne téme vremena in iskreno – mislila sem, da bo hujše. Tisti, ki me poznajo, vedo, da me zebe praktično zmeraj in povsod, ampak dokler tu ne piha veter, je kar znosno. Največji šok za moj skoraj-mediteranski organizem je pa vseeno ta, da imamo sončni zahod že ob treh popoldne. Takorekoč, dobesedno čutiš, kako se ti možgani “izključijo” ob 16. uri in si ne opomorejo do 20. ure zvečer. Takrat si po navadi skuham kosilo, pogledam kak film, zaspim in si nastavim budilko ob osmih zvečer. Potem vadim, pišem, se učim, berem, prevajam, pa vadim še malo.
Še kar težko verjamem, da hodim v šolo, kjer lahko delam izključno na razvijanju sebe kot pevke, glasbenice, umetnice. Naš predmetnik na Kulturami je sestavljen iz glasbene teorije, odrskih umetnosti, tehnik petja in govora, sproščanja, interpretacije, dela v vokalnih sestavih in bandih, spoznavanja različnih zvrsti in stilov glasbe itd. Moj najljubši pa je definitivno Ensembleprojekt, kjer se razdelimo v skupine z naključnimi ljudmi iz drugih glasbenih smeri na šoli, s katerimi imamo na voljo nekaj dni, da napišemo pesem. Potem z njo nastopimo, jo posnamemo in sami poskrbimo za vso produkcijo, predstavimo naš zaključni projekt, potem pa zamenjamo skupine in pišemo nove pesmi. 🙂
Res sem vesela, da lahko trdo delam na področju, ki me najbolj veseli in se zraven obenem zabavam; in to z res enkratnimi in talentiranimi ljudmi. Tako moji sošolci, kot “Kulturamabubblan” z ostalih smeri so res srčki in rada preživljam čas z njimi. Stigma, da so Švedi hladni in nedostopni je neresnična, pa vendar spet ne v vseh pogledih. Po treh mesecih življenja v Stockholmu se mi zdi, da sem kolikor tolikor izkusila mundano švedsko življenje do te mere, da lahko povem, da so Švedi izredno odprti in te toplo sprejmejo, nimajo absolutno nobenih problemov s komunikativnostjo ali družabnostjo, tudi, če te ne poznajo. So izjemno prijazni in zabavni, pripravljeni pomagat, izredno liberalni in brez predsodkov. Je pa res, da večina teh prijateljstev teče le površinsko in le redkokatera naveza sega globlje od ravni sošolcev in petkove družbe. Večini predstavlja izkazovanje čustev kar velik problem in navada je, da se svoje karte držijo res blizu srca. Enako gre za podajanje mnenj – vse je razredčeno, redkokdaj dobiš direktno iskreno mnenje. Večina se boji, da bo izpadla nesramno ali prizadela tvoja čustva – kot da se neprestano hodi na jajčnih lupinah. Spoznavanje, da se v vsakdanjih človeških interakcijah operira na tak način, je bilo kar razočarajoče, če sem iskrena. V sebi imam še nekaj balkanske krvi in se razlika v razmišljanju in odnosu do različnih družbenih situacij res pozna. Ko pa ti uspe prebiti ta začetni ščit in preplezati ta zid z nekaterimi posamezniki, pa res čutiš, da si pridobil dolgoročnega prijatelja; ta stereotip res drži. “When you eventually get to them, you have them for life.” 🙂
Na splošno je pa življenje tu kar drago, ne bom lagala. Predvsem hrana; posebej sadje in zelenjava sta približno trikrat dražji kot pri nas, da o mesu sploh ne govorim. Če sem bolj na “budgetu”, ko pride do hrane, je pa zato moj starinski modni duh potolažen s številnimi “vintage second hand charity” trgovinami. Če rabim kaj kupit, praktično ne kupujem več nikjer drugje – je izredno ugodno, najdejo se čudoviti posebni kosi, pa še pripomorem na dobrodelni način. Stockholm je res srce prefinjene eko-mode. Moram reči, da se to tudi pozna na posameznikih; predvsem moški imajo tu čudovit stil. Pa vsi so čudoviti. Ta vikingška kri očitno igra veliko vlogo, res so lepi ljudje haha.
Ampak vseeno – pogrešam Slovenijo, pogrešam našo naravo in ljudi. Pa Srbijo, pogrešam jezik in predvsem mentaliteto, ki mi je pač bolj blizu. Ker realno, pričakovala sem določeno mero napora, ampak definitivno ne toliko. Vseeno sem v novi državi, na novi šoli, kjer nisem poznala nikogar in nisem razumela jezika in nisem bila pripravljena na tolikšen kulturni šok. Ampak vem, da sem se že s tremi meseci, živeč 2000km od doma, naučila ogromno in pridobila nove pomembne življenjske izkušnje. Pa seveda se tudi razvijala na področju glasbe in petja ter umetnosti – nenazadnje na področjih, ki so me privedla sem. Vseeno pa komaj čakam, da pridem za božič nazaj domov, se sprehodim po ulicah Mozirja, Celja, Ljubljane, Pirana … Se vidim s starši in prijatelji, pa da pridem poslušat Novoletni koncert GCC. Resnično vas že pogrešam in komaj čakam, da vas vidim. Puss och kram!
Veronika Steiner
Veroniki želimo čim lepše dni, preživete na Švedskem, veliko uspeha, lepo potovanje v Slovenijo in se kamlu vidimo! Vse, ki pa vas zanima, kako Veronika poje, si lahko privoščite dozo njenega glasu tukaj. 😉
