Zvezdno mesto (Звездный городок) je bilo v Rusiji dolgo državna skrivnost. Čeprav so mediji od tam lahko poročali, ljudje niso vedeli, kje se to mesto v resnici nahaja. Javnost je za njegovo lokacijo – 50 kilometrov severovzhodno od središča Moskve – izvedela šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar pa to ne pomeni, da je postalo kaj bolj odprto za obiskovalce. Priti v Zvezdno mesto je še danes izziv, zato bi bil človek, ki ga kozmonavtika zanima, res neumen, če bi zavrnil možnost obiska tega zanimivega kraja. Na srečo ne sodim med takšne, zato sem brez pomislekov sprejel povabilo Društva Slovenija Rusija na ekskurzijo.
Vse se je začelo v ponedeljek, 19. marca, ob pol treh zjutraj, po komaj malo spanja, saj je nedeljski festival kave pustil kofeinske posledice. Z očetom sva krenila na pot. V Celju se nama je pridružila še Ema Pilih in nekaj čez četrto uro zjutraj smo že prispeli na brniško letališče. Zaradi pomote v administraciji se je moral od potovanja na žalost posloviti eden od fantov. Težko si predstavljam, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo meni. To bi bil res žalosten dan! V skupini je ostalo 23 dijakov in učencev iz različnih slovenskih šol. Po uspešnem poletu in slabih treh urah letenja smo pristali na moskovskem letališču Šeremetjevo, kjer smo se srečali z vodnico in se odpravili kar proti Zvezdnemu mestu, ki je od letališča oddaljeno malo več kot 60 kilometrov. Po dobrih dveh urah vožnje, bolje rečeno spopadanja z moskovskimi prometnimi zamaški, smo prispeli pred zapornico, poleg katere je z velikimi črkami pisalo »ЦПК«; to je bil vhod v Center za pripravo kozmonavtov. Najprej so pregledali naše potne liste, nas popisali, nato zopet preverili potne liste, nas zopet popisali, nato pa smo smeli v zavarovano območje. Takoj po prihodu smo v hotelu odložili kovčke, odšli jest, temu pa je sledil prvi ogled Zvezdnega mesta. Pokazali so nam spomenik Jurija Gagarina (z marjetico v roki), spominski muzej, posvečen vsem vidnejšim dosežkom ruske kozmonavtike, in delovni kabinet Jurija Gagarina, ki je še vedno točno takšen, kot je bil na dan njegove smrti. Po ogledih smo se namestili v hotelske sobe, nato pa smo si ogledali film o podvigu A. A. Leonova, ki je kot prvi človek stopil v odprto vesolje.
Ko sem se naslednji dan zbudil, me je kar malo šokirala novica, da je naš vodnik in prevajalec Vojko Kogej zbolel, še bolj pa, ko so me prosili, če bi lahko prevajal vsa predavanja in vodene oglede po Zvezdnem mestu. Očitno se je že vedelo, da se učim rusko. Izziv sem sprejel in z našo vodnico smo se odpravili na ogled modela stare vesoljske postaje MIR. Najprej smo si jo ogledali samo na zunaj. Našo pozornost je pritegnil tudi model Mednarodne Vesoljske Postaje, ki je trenutno na orbiti. Tam smo srečali tudi švedskega astronavta, ki bo kmalu poletel v vesolje. Seveda pa to ni bil osamljen tujec v Zvezdnem mestu, saj se pridejo tja pripravljat vsi, ki nameravajo poleteti v vesolje, ne glede na državo in vesoljsko agencijo. Vodje priprav so nam povedali, da z veseljem sprejmejo vsakega kozmonavta, le s Kitajci, se menda ne razumejo preveč …J Po kosilu smo imeli predavanje o skafandru, ki ga trenutno uporabljajo ruski kozmonavti pri »sprehodih« po vesolju. Nadeli smo si rokavice in se preizkusili v delu z njimi, kar je bilo zanimivo in zelo drugačno od dela brez njih. V njih se je res treba učiti vseh osnovnih motoričnih spretnosti; tudi pisanje na kalkulator postane izziv. Zanimivo je bilo poslušati tudi o vseh problemih, s katerimi se soočajo v vesolju; skafander npr. kljub breztežnosti ne sme biti preveč masiven, saj bi vztrajnost, ki bi delovala proti človeškemu gibanju zagotovo poškodovala človeka.
Prav fascinanten je bil tudi ogled ogromne centrifuge z maso 305 ton in dolžino 18 m, ki je uravnotežena tako dobro, da jo lahko človek zasuče z roko. Uporabljajo jo za izbiranje kozmonavtov za polete v vesolje, saj lahko s centrifugo ustvarijo do 30-kratnik zemeljskega gravitacijskega pospeška in kabino obračajo poljubno po vseh oseh ter tako preverjajo vzdržljivost različnih delov telesa na pritiske. Mene so kot izbranega člana naše skupine posadili v sedež centrifuge in me postavili v kabino, kjer so preverjali mojo odzivnost, tako kot jo preverjajo pri kozmonavtih, le da se jaz, za razliko od njih, nisem vrtel z nekaj 10 kilometri na uro, temveč sem bil pri miru. Vsekakor je bila to izkušnja, ki je ne bom pozabil, saj jo doživijo le kozmonavti in tisti, ki si to želijo postati. Po ogledu centrifuge smo si v dveh skupinah še podrobno ogledali Vesoljsko postajo MIR. Videli smo vse avtomatske sisteme za njen nadzor, genialne izume za ponovno uporabo izdihane vode, za pridobivanje kisika iz urina, izvajanje znanstvenih poskusov v vesolju in še mnogo drugega. Po ogledu MIR-a pa smo se preizkusili kot piloti letal in helikopterjev na simulatorjih. Zvečer smo imeli še ruščino, kjer smo se igrali, peli, se naučili nekaj ruskih pesmi in predvsem spoznavali Rusijo, nekateri pa so se »spoznavali« s cirilico. Zame ruščina seveda ni bila nič novega, ampak je v meni zbudila spomin na vse Katjuše in Podmoskovske večere, ki smo jih peli vsako torkovo jutro pri ruščini v naši gimnaziji, na vse zgodbice, ki smo jih prebrali, na vsak glagol, ki smo ga spregali, in še na veliko dogodivščin.
Tudi zadnji dan je bil pester. Najprej smo imeli nadvse zanimivo predavanje o ruskem raketoplanu Buran, ki je na prvi pogled res videti podoben ameriškemu SpaceShuttlu, pa vendar je od njega zelo drugačen. V svojem času je bil najbolj napreden raketoplan, ki je po zaslugi testnih pilotov in odličnih inženirjev znal sam vzleteti z zemlje in se nanjo tudi sam vrniti iz vesolja po najracionalnejši poti. Vse to nam je pripovedoval edini še živeči testni pilot programa Buran. Ta program so leta 1993 dokončno zaprli zaradi finančnih razlogov. Na zadnjem predavanju smo poslušali o vesoljski psihologiji. Ob postopkih, ki jih uporabljajo za izbor kozmonavtov, so nam povedali o naši duševnosti neverjetno veliko, saj so nam s pomočjo preprostih izzivov in risb pokazali, kakšni v resnici smo. Ob koncu izobraževanja nas je obiskal direktor Centra za pripravo kozmonavtov Saližan Šaripov, nam čestital in izročil diplome.
Po celotedenskem bivanju v Zvezdnem mestu smo se v petek zjutraj odpravili proti središču Moskve, kamor smo prišli neobičajno hitro, če pomislim, kako gost promet je v Moskvi. Najprej smo se sprehodili po aleji kozmonavtov in šli v Kozmonavtski muzej, kjer hranijo vse pomembnejše dosežke svetovne kozmonavtike: vse od Belke in Strelke do lunarnih vozil in raketnih motorjev ter skafandrov najbolj znanih kozmonavtov. Po obisku muzeja smo odšli v hišo glavnega ruskega konstruktorja raket in vesoljskih plovil Sergeja Koroljova, ki je sedaj muzej. Videti je, kot da bi zamrznil v trenutku, ko je ta izjemen znanstvenik zadnjič odšel od doma in v bolnišnici umrl. Ogledali smo si tudi Razstavo Dosežkov Narodnega Gospodarstva (VDNH), kjer je postavljen Buran v vsej svoji veličini, poleg njega pa še mnogo drugih dosežkov nekdanjega sovjetskega in sodobnejšega ruskega gospodarstva. Žal v paviljon Kozmos, ki je posvečen vesolju, nismo mogli, saj ga bodo po prenovi odprli šele 12. aprila, ob obletnici prvega poleta človeka v vesolje. Škoda, bo pač to počakalo na naslednji obisk Moskve J
Zadnji dan smo se sprehajali po središču Moskve, ki se bliskovito spreminja, saj so v zadnjem času zrasli novi parki, restavracije, mostovi in mnoge druge zgradbe. Moskva, ki raste in se prenavlja v duhu gesla moskovskega župana »Danes gradnja, jutri zgodovina«, bo pričakala letošnje svetovno prvenstvo v nogometu popolnoma prenovljena. Ruska prestolnica je res živahno in čudovito mesto, ki s svojo mogočnostjo človeka prevzame, da pozabi na vse. Mogoče res niso vsi njeni prebivalci absolutno srečni in zadovoljni z razmerami, a to mesto ima svoj utrip in dušo, ki je ne premore nobeno drugo. In ravno ta duša je tista, ki mi tudi tedaj, ko razmišljam o svoji prihodnosti, ne da miru …
V soboto smo se po zadnjih selfijih, v katere smo zbirali drobne vtise, da bi ohranili velike spomine, in slovesu od ruske prestolnice odpravili na letališče in poleteli proti Sloveniji.
V Rusiji se je ves čas res dogajalo … Skoraj ne morem verjeti, kaj vse sem doživel … Prevajanje vseh predavanj in vodenih ogledov ves teden za skupino vedoželjnih je bilo vse prej kot lahko delo, ampak nadvse bogata in neprecenljiva izkušnja. Kljub naporu pa sem, še preden se je letalo odlepilo od tal, vedel, da to še zdaleč ni bilo moje zadnje srečanje z Rusijo.
Mitja Suvajac, 3. b
