No, preprosto smo nekega dne odšli na versko konferenco v Los Angelesu. Med konferenco so me zjutraj predstavili nekemu moškemu. Med vrsticami so mi preprosto povedali, da je to ta, ki je bil izbran zame. “Pojdi in govori z njim.” To sem tudi storila in ugotovila, da je star 28 let. Jaz sem jih štela 15. Kasneje so mi povedali, da bom poročena še tisti večer …
Živimo v družbi 21. stoletja. Kot otrokom nam je bil edina skrb, kdaj bomo lahko odšli iz hiše in se podili za žogo. Z leti odraščamo, obiskujemo šolo, se učimo na napakah in živimo dokaj brezskrbno življenje. Prevzemamo vzorce vedenja od naših staršev, profesorjev in sovrstnikov. Spoznamo osebo ali dve, ki nam življenje obrneta na glavo in nas naučita, kaj je ljubezen in kaj ne. Ko prerastemo fazo otroštva in najstništva, nastopi odraslost. V tej fazi lahko še vedno študiramo ali pa si že najdemo zaposlitev. Gradimo si kariero in se sčasoma ustalimo. Najdemo si partnerja in si z njim ustvarimo družino. Preprosto, kajne?
Naše življenje je v veliki meri odvisno od naših izbir in odločitev. Seveda so tukaj tudi starši, ki nas usmerjajo in nam pomagajo, da so te odločitve prave. V naši družbi smo privilegirani, da se sami odločamo, kdo vstopa v naše življenje in kako. Sami se lahko odločimo ali bomo osebo spustili blizu ali jo bomo preprosto odrinili stran. Smo tisti, ki imamo vajeti v rokah. Sami si izberemo partnerja na podlagi karakterja, izgleda, sposobnosti in kvalitet, ki jih ima. Glede na to, da dandanes živimo v zelo razvitem svetu, ki se že docela zaveda, kaj je prav in kaj ne, bi pričakovali, da je tako že vsepovsod. A žal ni tako. Pojem “dogovorjena poroka” ne obstaja le v zgodovinskih knjigah. Za otroške poroke bi celo mislili, da spadajo v srednji vek, a vendar pravica po izbiri partnerja žal ni dana vsem.
Otroška poroka je poroka, pri kateri v zakon vstopita dve osebi. Ena izmed teh oseb je otrok oziroma mladoletna. Največkrat je otrok nevesta, odrasel moški pa ženin. Zakonsko predpisana starost za poroko v nekaterih kulturah najmanj 18 let, a vendar številne sodne oblasti dovoljujejo predhodno sklenitev zakonske zveze s soglasjem staršev ali v posebnih okoliščinah kot je nosečnost. Otroške poroke nedvomno kršijo človekove in otrokove pravice. Prizadenejo tako fante kot dekleta, vendar je bolj pogosto, da poročijo mladoletna dekleta. Deklico, starši nekega dne preprosto odtrgajo stran od igrač in jo odpeljejo, da spozna svojega bodočega moža, s katerim se je prisiljena poročiti. Slabo vlogo torej odigra tudi družina, ki ji otrok zaupa. Starši otroka prisilijo, da se poroči s popolnim neznancem in mu ne dovolijo, da bi otrok sam storil kakor koli drugače. Tudi zaradi tega je otroku, ki je bil prisiljen v poroko, kasneje v življenju težko prositi za pomoč, saj so glavni krivci ravno njegovi starši oz. družina, ki se je dogovorila in dala dovoljenje v njihovem imenu.
Vzroki za otroške poroke se skrivajo predvsem v revščini, dotah, kulturnih razlogih, zakonih, ki dovoljujejo otroške poroke, v verskih in socialnih razlogih, v strahu pred “ne-poroko”, v nepismenosti in v prepričanju, da ženska ni sposobna delati za lasten denar.
Otroške poroke imajo dolgo zgodovino, danes pa se še vedno pojavljajo v državah v razvoju – npr. v nekaterih delih Afrike (Mali, Čad, Nigerija), kjer je vrednost deklice povezana s poroko, saj deklico kupijo za določeno vsoto denarja, njena cena pa je odvisna od njene rodnosti in delavnosti. Otroške poroke so pogoste tudi v predelih Azije, Južne Amerike in Oceanije. Presenetljivo pa je tudi, da se otroške poroke še vedno dogajajo v že razvitih državah, kot so Združene države Amerike, kjer še vedno 25 držav nima minimalne starostne zahteve, ki bi določala mejo, pri kateri se lahko osebe poročijo.
Velikokrat se tudi zgodi, da je soprog, s katerim otroka poročijo, nasilen in manipulativen. Ne samo to, da deklico, ki jo dobi v zakon, lahko brez kakršnikolih posledic spolno zlorablja, velikokrat pride tudi do nasilja v družini, otrok pa obtiči v začaranem krogu, saj zakoni ne dovoljujejo, da bi mladoletnik vložil zahtevo za ločitev. Pravzaprav stežka najdejo izhod iz takšnega zakona. Takšni otroci potem nimajo zadostne izobrazbe in s tem niti pogojev, da bi pobegnili in si našli kakršno koli zaposlitev. Preprosto so oropani otroštva in prisiljeni, da postanejo partnerji, čeprav niso ne fizično ne psihično zreli za to. Posledice za otroka so potem gromozanske – problemi s psihičnim zdravjem, problemi z izobrazbo in socialno razvitostjo. V državah, kjer je otroška poroka dovoljena, sta ena najpogostejših razlogov za smrt deklet prezgodnja nosečnost in porod.
In kaj lahko naredimo, da se to konča? Zelo težko je, da bi se zadeve spremenile čez noč, še posebej, če so ljudje navajeni tako živeti že od nekdaj. Težko spremenimo neko določeno dogajanje, ki se nam moralno zdi sprevrženo, medtem ko nekateri ne vidijo napake v njem. Na svetu delujejo številne organizacije, ki se trudijo izobraževati ljudi, predvsem starše, naj tega ne počnejo, saj s tem resno ogrožajo lastnega otroka. Spremembe v zakonih, predvsem tistih, ki to dovoljujejo, so nujne, a žal ne morejo biti dosežene takoj.
Vsak otrok ima pravico do otroštva in lastne odločitve, kaj bo storil s svojim življenjem, kako in koga bo vanj spustil. Pustimo otroke v šoli, da se izobražujejo in jih ne oropajmo otroštva ter vsega veselja, ki pride s tem. Ne prisilimo jih, da premladi postanejo partnerji nekomu, ki je dvakrat ali celo trikrat starejši od njih. Četudi se spremembe dogajajo počasi, je to veliko bolje kot nikoli.
A.G.
