In zgodila se je … Deseta Bela snežinka. Smo pričakovali kaj drugačnega? Da. Je bilo zares drugače? Oh, pa še kako! Letošnja Bela snežinka je bila nekaj posebnega.
Umetniki smo se zopet zbrali v naši najljubši učilnici – risalnici, da se malo pozabavamo in podružimo. Čakala nas je bela jelka in miza, polna dobrot … Takšnih “zdravih”. Tim iz 4. i in Polona iz 2. i sta se (kot vedno) prepirala glede vodenja programa, a na koncu sta v ta prepir precej izvirno vpletla želje, ki jih je bilo letos izjemno veliko. Marsikateri izmed želja smo se od srca nasmejali, sicer pa uživali v spremljavi – umetniških glasbenih točkah z vseh vetrov . Moram priznati, da se z leti želje izboljšujejo, vsaj v smislu humorja. Bela snežinka pa brez svoje himne ne bi bila popolna. Odprli smo vrata, da se je naše petje, naša razigranost, naše veselje slišalo po vsej šoli. Petje nas je zlakotilo in kmalu je od naše “mize dobrot” ostala samo še navadna miza.
Dovolite mi deliti še eno željo. Želim si, da takšni trenutki ne bi nikoli minili. Naj bo takšno veselje, razigranost in smeh del našega vsakdana, ne samo v prazničnih dneh. Želim si več snežink radosti in ljubezni, ki nas povezujeta med sabo kot ljudi, kot “umetnike” …
