Kot je že v navadi vsako leto v času mature umetnike iz prvih treh letnikov »naženejo« čim dlje iz gimnazije, čim dlje iz mesta Celje, čim dlje stran od »kraja zločina«, kjer se piše matura.
Tako so se ti nič krivi nič dolžni pred več leti napotili iz Celja, našli graščino, s svojo vojsko pregnali tamkajšnje kneze, zasedli območje in vas poimenovali Novo Celje. Med domačini še vedno kroži legenda, da so od tedaj graščino spremenili v umobolnico, kar seveda ni res – zasedli so jo naši umetniki.
Naj bo dovolj zgodovine! V ponedeljek in torek so se v Novem Celju godili že tradicionalni 1. (prvi – prav ste prebrali) dnevi umetniških gimnazij, na katere so povabili tudi druge umetniške dinastije in akademije iz vsega širnega območja bivše dežele Kranjske. Tako so prišli iz obale nadarjeni akademiki iz Capodistrie, iz Novo Goriškega cesarstva so poslali okoli ducat bodočih likovnikov, banovina bana Jankovića je v knežje mesto poslala pet izbranih deklet, mesto rudarjev Velenje pa je dokazalo, da še tako industrijsko mesto premore kaj več od nogometa. Novo celjski grofje so goste lepo sprejeli in začele so se 1. (ja vem, še vedno je smešno) tradicionalne umetniške igre.
Najprej smo jim pokazali razstavo del, ki smo jih ravno pred kratkim kupili za le pičlih 12 milijonov evrov, nato pa smo pričeli z malico – čokoladni in marmeladni sveže pečeni rogljički iz naše grajske pekarne Pečjak. Ko smo se okrepčali smo začeli z delom. Zaradi velikih kulturnih in jezikovnih razlik med dinastijami, smo bili med seboj na začetku malo zadržani, toda jezik umetnosti dihamo in govorimo vsi, tako da smo se kmalu povezali in pričeli sodelovati. Če ne prej takrat, ko so bili trebuhi spet prazni in je vse zanimalo, kdaj bo kosilo.
Po skupnem kosilu v Petrovški nižji realki, ki nas je lepo pogostila, smo se vrnili na delo na graščino ter svobodno, pod vodstvom mentorjev, v naravi in za grajskimi stenami ustvarjali karkoli nam je lazilo po glavi.
V večernih urah smo vse izbrane učence iz vseh umetniških gimnazij pospremili v Celje, kjer smo jim po večerji razkazali mesto in se kasneje ob brezalkoholnih napitkih spočili v krčmah.
Naslednje jutro smo na naši šoli zaključevali z likovnimi deli in se pripravljali na razstavo, ki razstavljena na hodnikih šole. Odprtje razstave in hkrati zaključek naših 1. tradicionalnih dni umetniških gimnazij (dneva sta bila dva, a očitno imamo v slovenščini dvojino le zato, da se ljubimo v dvoje) smo glasbeno, plesno in recitatorsko opremili, tako da nam spomin na minula dva dneva gotovo ne bo kmalu pobegnil iz glave.
Vljudno vabljeni na ogled razstave (samo iz vljudnosti, tako ali tako se ji dijaki in profesorji ne boste mogli izogniti). 😉
Amadej Canjuga
