»Fantastično!«, »Perfektno!«, »Fenomenalno!« in »Čudovito!«. To so besede, ki so jih izrekli obiskovalci predstave Učna ura, ki je bila kreirana pod režisersko taktirko Luke Marcena.
Večina gledalcev je predstavo videla prvič in zanjo še niso slišali in so si jo hoteli ogledati, in niso imeli priložnosti. Veseli jih, da so to storili sedaj, predvsem zaradi čudovitih igralcev.
Med najbolj priljubljenimi liki je bila prav glavna vloga profesorja, ki ga je uprizoril Luka Bokšan. Videlo se je, da se je vživel v vlogo in prav z užitkom ter hkratnim strahom, smo ga spremljali skozi vlogo. Ena izmed učiteljic mi je povedala, da je prav prijetno presenečena nad teorijo profesorskega ‘ubijanja’ z nesmisli. Govorila sem tudi z glavnima igralcema, Niko Korenjak in, že prej omenjenim, Luko Bokšanom.
Niki se je vloga učenke zdela precej zanimiva. Meni, da tako skromne in podložne ženske v današnjem svetu ne najdemo pogosto, bolj pa jih vidimo v 50. in 60.-tih letih prejšnjega stoletja. Pravi, da so bile priprave na to vlogo intenzivne. Kot gledalci smo videli, da je igra zelo psihično vpeljana in zato so bili igralci še pod toliko večjim pritiskom. Kaj pa prihodnost? Nika upa, da bo še vedno na gledaliških deskah. Po enem neuspehu na preizkusu na AGRFT, bo poskusila še enkrat. In mi jo podpiramo, saj smo bili priča, njenemu igralskemu talentu in vemo, da slovensko gledališče rabi tako ambiciozne in čudovite igralke, ki gledalca potegnejo v vlogo.
Luka Bokšan je imel neverjetno psihično razdeljen vlogo. Po eni strani smo pričakovali ‘normalnega’ profesorja, a na koncu se je izkazalo, da ljudje z določenim nazivom nimajo določenega psihičnega stanja. Moral je biti dobro pripravljen tako psihično kot tudi fizično. Pravi, da rad igra vloge, ki so »malo psihične, nore.«
Profesor, ki ga predstavlja, v bistvu predstavlja nekakšno celoto vseh avtoritet, ki nekaj pomenijo v družbi. A tukaj lahko vidimo, da tudi profesorji ‘nimajo pojma’ o nekaterih stvareh, čeprav to poučujejo mlajše generacije. V prihodnosti hoče nadaljevati z gledališčem, čeprav le v ljubiteljskem načinu. Vsi gledalci pa smo videli, s kakšnim žarom je predstavljal svojo vlogo in se že veselimo, da ga bomo še videli na gledaliških deskah.
Režiser in hkrati igralec v vlogi služkinje, Luka Marcen, je rekel le eno besedo in zaobjel je celotno predstavo : »Fantastično!« In ko je režiser tako zadovoljen nad predstavo, si lahko le predstavljamo, kako navdušeno je ploskalo občinstvo na koncu. Povprašala sem ga po poteku priprav na predstavo in šokiral me je z izjavo, da so se nanjo pripravljali skoraj pol leta. Izbira igre je bila preprosta, saj je hotel prikazati drugačen pogled na svet, bolj realen, drugačen od naše predstave nanj. Hotel je predstaviti psiho človeka, in temu je bilo prilagojeno vse, tudi postavitev scene. Le-to je postavil v sodelovanju z Matijo Kovačem.
Matija si je sceno zamislil že prej, pred prebiranjem scenarija. Osnutke si je že zarisal v glavi med pogovorom in kasneje sta te osnutke skupaj sestavljala z Luko. Pravi, da je bila tukaj postavitev scene ključna za gledalca, da je dojel, kaj se je pravzaprav dogajalo. Konstantno smo opazovali igralca, ki sta se gibala okoli dolge mize. Nič na sceni ni bilo brez pomena. Dolga miza je predstavljala oddaljenost med profesorjem in učenko, ki pa se je s predstavo manjšala. Luči na navadnem gledališkem odru ustvarijo posebno iluzijo, tukaj pa so jih spretno uporabili in tako še povečali posebne učinke in naredili predstavo še bolj resnično ter jo približali gledalcem. Oder je stal na sredi dvorane, na vsaki strani pa so sedeli gledalci. »Tako so si bili prisiljeni gledati iz oči v oči,« je pojasnil Luka Marcen. Matija je še povedal, da je usklajevanje idej z režiserjem ključno in da je to ključ do uspešne predstave.
Očarali pa so tudi kostumi, za katere je zaslužen Jakob Jurkošek. Študent oblikovanja tekstilij in oblačil si je zamislil izgled igralcev, ko je prebral scenarij. No, saj se tako običajno rojevajo ideje. Narisal je skice in, ker zase pravi, da ni dovolj natančen, jih je dal zašiti strokovnjakom. Za profesorja je izbral drzno rdečo. Ta predvsem razkriva profesorjevo naravo, ki jo spoznamo šele proti koncu. Profesorjeva vloga je zelo agresivna in odtenek živo rdeče se je popolnoma ujemal. Za služkinjo je izbral klasično črno, saj po njegovem tako najbolje predstavi smrt. Učenka pa je bila oblečena v nevtralno bež barvo, ki je predstavljala nedolžnost in nevednost njenega lika.
Vsi igralci so odlično opravili svoje delo. Vidi se, da jih gledališče, igranje in življenje »večih življenj« zelo veseli. Želimo jim, da bi svoje delo nadaljevali in da bi se uveljavili ne samo na slovenskih, ampak tudi na svetovnih odrskih deskah. Ker imajo potencial, ambicijo, željo, znanje in talent. In to je popolna kombinacija za uspeh. V kratki učni uri smo lahko priča vsakdanjiku ljudi. Ljudje smo včasih zahrbtni in se plazimo za hrbet svoje ‘žrtve’, dokler je končno ne napademo in tako razkrijemo svoj pravi obraz; kot profesor. Lahko smo preprosti, nedolžni in ne prepoznamo ‘napadalcev’ vse dokler že ni prepozno za nas; kot učenka. Lahko pa smo nepristranski, hladni, brezsrčni in nedotakljivi; kot služkinja. V vsakem izmed nas je malo profesorja, učenke in služkinje. A samo paziti moramo, kam se bomo bolj nagibali, kaj bomo postali. Vsakdan je nova učna ura.
