Skupaj z našimi glasbeniki, ki so se pred kratkim v Trst odpravili na turnejo, so v Italijo odpotovali tudi dijaki, ki so teden dni preživeli na izmenjavi pri svojih sovrstnikih, ki so jih pred tem gostili sami. Več pa v prispevku, ki ga je z nami delil Mitja Suvajac, 2. b.
Iti nekam v neznano, k nekomu, ki ga spoznaš en teden pred odhodom. To ni mačji kašelj, ne veš, kaj pričakovati, te bodo veseli, bo hrana dobra, kako se boš sploh znašel v popolnoma novem mestu? Pojavljajo se ti dvomi, a vendar greš, greš, ker si željan nečesa novega, drugačnega in zanimivega.
In tako smo šli z našimi pevci proti morju, zgodilo se nam ni nič posebnega, malo spanja, malo sudokuja, kosilo, še malo sudokuja in že smo bili v Trstu. Pričakali so nas starši gostitelji, vedrih obrazov in odprtih rok. Ko smo se namestili, je bil eden od dvomov takoj odveč, bili so nas več kot veseli.
Nisem se še dobro zavedal, kje sem, že je sledil »Giretto« po Trstu, tako malo, da smo potrošili čas, ki nam je še ostal do večernega koncerta. Po koncertu in obilni večerji smo z družino predebatirali politično situacijo Italije in odšli spat. Na slovenski kulturni praznik je sledil sprehod nad Trstom(in vstavljanje vejic v slovenske napise na turističnih tablah), obiskovanje gostiln po Trstu in sedenje na kavi(ki je izjemna). Trst nas je vse navdušil že prvi dan, vendar pa je to navdušenje začelo kopneti, ko smo prišli na Licej Franceta Prešerna Trst(sliši se zelo učeno in pomembno). Šola je majhna, sicer visoka, ampak vsaj pol manjša od Centra, razredi so prav zanimivi, v njih so od dva pa do petnajst dijakov, kar bi načeloma pomenilo, da so vsi dijaki aktivni in da si profesor lahko dovoli in zelo podrobno razloži snov vsakemu posebej. Utopija. V resničnosti pa vidim popolnoma drugačno sliko. V majhni učilnici je projektor, ki sveti kar na zid, pod njim je črna tabla in ob njej omara. Večina ur pa izgleda nekako takole: Profesor je. Snov razlaga na suho, nič kaj zanimivo, posluša pa ga, v najboljšem primeru, pet dijakov. V razredu je nemir, kar je neprijetno tako profesorju kot tudi dijakom. Ko dijak, ki snovi slučajno ne razume, dvigne roko in postavi vprašanje, konkretnega odgovora ne dobi. Sodelujejo le najboljši dijaki v razredu, ostali pa rahlo zmedeno gledajo in pišejo. In tako iz ure v uro, iz dneva v dan. Dolgčas pa včasih le popestri kakšen profesor, ki res ljubi predmet, ki ga poučuje, profesor, ki razlaga snov z vso energijo, ki jo premore in dijaki to vidijo in zbrano poslušajo pri urah. Posebej zanimive so ure verouka, ki pa nima popolnoma nobene zveze z vero, tam dijaki s profesorjem debatirajo o vsem mogočem, o političnih, znanstvenih, socioloških in mnogih drugih problemih. Zanimivo je, da pouk poteka tudi ob sobotah, vendar pa se takrat ne odvijajo ravno najproduktivnejše ure, pokažejo kak film, se kaj pogovorijo in tako mine dan.
V nedeljo sem končno malo zadihal stran od šole in z družino odšel v Benetke z lepimi trgi, cerkvami, uličicami in kanali. Videli smo morje barvitih mask, ki so bile tam že dva tedna pred pustom.
Ko sem se spet vrnil v šolo, sem dokončno dobil povsem novo spoštovanje do naše šole in šolskega sistema. Ničkolikokrat imamo čez naš šolski sistem kritike, pripombe in graje, profesorji so zmerom prestrogi in prezahtevni, snov pa neumna. Vendar človek po taki izkušnji ugotovi, da je naš sistem, ki naj bo še tako slab, izjemen proti temu, kar vidimo tam. Vsi, ki imajo toliko povedati čez slovenski sistem, bi morali iti na takšno izmenjavo in videti, kako izgleda šola tam za mejo, v Italiji. Čeprav imam tudi sam nešteto pripomb k našemu sistemu, vidim, da je res povsod lepo, a doma najlepše.
