V tednu pred počitnicami nas je na GCC obiskal tudi Tomo Križnar, humanitarec, aktivist in svetovni popotnik. Z ženo Bojano, prav tako borko za pravice nemočnih, sta nam predstavila dogajanje v Afriki in njune projekte. Marsikomu, tudi nam, sta odprla oči, ki smo si jih zatiskali pred grozotami, ki se dogajajo. Pravzaprav se ne zavedamo, kako lepo nam je.
Nas pa je vseeno zanimal odgovor na najbrž precej banalno vprašanje. Zakaj? Zakaj prostovoljno silita v nevarnost, ko pa bi lahko doma živela umirjeno življenje? Gospa Bojana, ki moža spremlja na vseh njegovih potovanjih, nam na to odgovori, da ko enkrat vidiš oči nedolžnega otroka, se temu ne moreš upreti. Ker pa vesta, da so njuni otroci na varnem, jima še toli več pomeni, da pomagata drugim. 
Opisala sta njuno doživljanje tamkajšnjega življena. Tako vse radosti prostega človeka, ki živi v sožitju z naravo, kot tudi grozo bombnih napadov, ki vsakič znova jemljejo nedolžna življena. Opisala sta tudi njuno borbo z oblastmi, ki postaja vedno hujša in napornejša. V veselje nam ju je bilo poslušati, saj o vsem govorita s takšnim posebnim žarom, ki poslušalca kar potegne v njuno zgodbo.
Ob njunem obisku je dijakinja GCC napisala razmišljanje, ki pa se tiče vseh nas. Naslovila ga je SVET, SPREMENI SE! Upamo, da tudi vam odpre oči. Mogoče koga celo usmeri k aktivizmu in dobrodelnosti.
SVET SPREMENI SE!
Pred kratkim je na naši šoli potekalo predavanje Toma Križnarja in njegove žene. Pokazala sta nam nepoznani svet in teror, ki se še danes dogaja, na območju Sudana in Gondvane. Teror, ki jemlje nedolžna življenja ljudi, ki niso nikomur storili nič. Ljudje, ki so popolnoma odmaknjeni od civilizacije in živijo v skladu z naravo. Ljudje, ki ne škodujejo nikomur, nobenemu človeku, nobeni živali, predvsem pa ne naravi. Ni razloga, zakaj bi morali umirati.
Predstavitev Toma Križnarja mi je preprosto odprla oči. Vedela sem, da po svetu seveda ni samo mir in, da je tudi na veliko območjih še vojna. Ampak vseeno pa sem imela še nekakšno vero v človeštvo, da genocidi pa se le ne pojavljajo več. A očitno sem se motila, precej. Žal mi je za tiste, ki morajo to preživljati, ki morajo trpeti za posledicami dejanj korporacijskih sil, ki jih preprosto želijo samo iztrebiti in izbrisati z obličja zemlje, saj je njihov glas tako nepomemben, da se preprosto ne morejo boriti za lastno življenje, za lastni dom.
Sramota za človeštvo so naša dejanja. Mislili bi si, da se vsaj nekako pošteno borijo med sabo, a ne, modernizirani svet jih oblega z bombniki in orožjem , ki ga tamkajšnji ljudje še videli niso nikoli, kako pa se naj potlej šele branijo. Sami niso tako napredni, vprašanje če sploh kdaj bodo.
Tomo Križnar je svetovni popotnik in slovenski aktivist, izobražen na področju inženirstva in strojništva. Od njega bi pričakovali, tako kakor od vseh ljudi, da bi našel službo, delal do upokojitve, potlej pa le čakal na smrt. A vendar zaradi Toma Križnarja opažam, da mogoče pa je en sam človek le dovolj. Da lahko dejanja posameznika spremenijo svet na bolje. Pomaga, da so slišani tisti, ki se jim dogaja največja krivica. Plemenu Nube nosi kamere, jih uči kako se uporabljajo tako, da lahko sami posnamejo teror, ki ga nad njimi izvaja Sudanska vojska. Žalostno, a tudi pričakovano dejstvo je, da Tomo Križnar tam ni preveč dobrodošel. Skozi večino svojega življenja so ga preganjali in celo nekajkrat zaprli. Potlej pa sledi vprašanje, zakaj vendarle zaprejo človeka, ki skuša samo spremeniti svet in pokazati zlo ter stisko drugih, zakaj nekdo, ki poskuša delati dobro, ga vedno znova in znova zatrejo. Tukaj pa se že lahko pogovarjamo o vplivu današnje družbe. Kakor si nek posameznik dovoli izstopati in biti drugačen, poskuša delati stvari, ki niso v skladu s tem, kar družba pričakuje od njega, poskušajo velesile seveda zatreti ta glas, saj vedo, da jim lahko škoduje. Vsi potihoma vemo, da se bori za moralne pravice nedolžnih ljudi, ki niso krivi popolnoma ničesar. Sprašujem se, koliko ljudi bodo morali še pobiti preden se bo EU mogoče naposled le odločila pomagati?
Koliko nedolžnih ljudi, otrok bo moralo pomreti, preden se jim bo politika našega sveta postavila ob stran in jim začela pomagati. Ali so oni, NEDOLŽNI ljudje, kaj manj vredni kot mi? Si ne zaslužijo, da bi lahko živeli mirno in srečno? Ali mogoče ogrožajo nas, našo civilizacijo, s svojim preprostim življenjem v kolibah? Žalosti me dejstvo, da živim v takšnem svetu, ki si ne upa pomagati in ki si ne upa boriti za enakovrednost vseh.
Delo Toma Križnarja in drugih aktivistov me silno navdušuje. Pomagajo ljudem, ki so najbolj potrebni naše pomoči in se borijo za njihove pravice, da je tudi njihov glas, ki je prav tako pomemben kot glas vseh drugih, slišan. Želim si, da bi lahko sama bolj pomagala, kot pa samo, da darujem par kovancev in s tem podpiram gibanje aktivistov. Sama bi rada na lastne oči videla, kakšne krivice se tamkajšnjim ljudem dogajajo. Rada bi videla, kako za njihovo srečo ni potrebno nič več kot nekaj hrane in vode. Tamkajšnji ljudje niso tako vzvišeni kot večina današnjega, moderniziranega prebivalstva. Niso odvisni od telefonov, tehnologije, industrije, temveč od narave. Ohranjajo stik z naravo in to je tisto, kar jim daje smisel v življenju. Vse kar si želijo je, da bi bili obravnavani tako kot vsi ostali, da ne bi bili tarče napadov, da bi imeli enakovredne pravice. Vsaj pravico do tega, da lahko živijo brez vsakdanjega bombardiranja. Silno upam, da se bo svetovna politika začela zavedati grozot, ki se dogajajo v Sudanu, in da bo svet stopil skupaj in naredil nekaj, da se bo vse to skupaj ustavilo. Bil bi že čas, da se zgodi sprememba. Svet, spremeni se!
