Klementina Krulec, vsem bolj znana kot Tina, je dijakinja 4. č razreda, ki je neprestano v akciji. Poleg odličnega učnega uspeha ima še veliko obšolskih dejavnosti. Prejšnji teden pa je piko na i pri njenem delu postavila novica, da bo šolanje, po uspešno opravljeni maturi, nadaljevala v Abu Dhabiju.
Tina, zadnja dva tedna sta zate bila precej napeta… Bila si v Abu Dhabiju na ogledu tamkajšnjega kampusa New York University. Zakaj si se odločila prav za to univerzo in kako je bilo v Združenih arabskih emiratih?
Dejansko je to težko vprašanje … Ne vem točno, kaj je bil glavni vzrok, zakaj sem se prijavila, delno najbrž radovednost, delno, da nisem največji podpornik slovenskega šolskega sistema, delno pa tudi to, da obožujem preizkušat nove stvari in je bila to nekakšna preizkušnja zame oz. nekaj takega, čemur nisem mogla reči ne. Vedela sem, da če ne bi poskusila vsaj poslati prijave, bi si to vse življenje očitala. Prvič sem za to izvedela preko naše bivše dijakinje Maruše Turnšek, potem pa je nekaj let kasneje na šoli bila tudi predstavitev in sem rekla: “To je to!” Po poletnih počitnicah sem začela razmišljati o maturi in kaj bo potem. Spomnila sem se na NYU in odšla googlat. Ugotovila sem, da je to nekaj dobrega in sem si rekla “ja nič, bom pač poskusila!” Poslala sem prijavo, prof. Laulova mi je tukaj veliko pomagala pri prepisu in ocenah, napisala sem dva eseja in to je bilo to. Dobila sem povabilo za Candidate Weekend v Abu Dhabiju na njihove stroške, potem pa je prišel ta 6. december, ko sem morala odpotovati. Ne najdem besed, kako opisati to izkušnjo. Bila je preprosto neverjetna, neponovljiva in vse naj naj! Potem pa je sledilo 5 dnevno čakanje na rezultat.
Očitno si sprejemno komisijo navdušila, saj si pred nekaj dnevi prejela novico, da si ena izmed 4% dijakov, ki jih bodo sprejeli na študij v prihodnjem šolskem letu. Kdaj točno si izvedela to novico, kaj si takrat počela in kakšni so bili občutki?
Zvedela sem v četrtek zvečer ob enajstih oz. nekaj čez enajsto, ker mi je nagajala prijava v spletno aplikacijo. Kaj sem delala? Spala sem. Imela sem najboljše namene, da bom en dan pred debatnim turnirjem brala in se pripravljala, ampak mi žal ni uspelo – posledica izčrpanosti od celotnega decembra. Tako sem zaspala in ob enajstih zvečer me zbudi mami. Tresla sem se kot šiba na vodi. Najbrž zaradi tega, ker me je zeblo, deloma tudi zaradi tega, ker sem bila tako živčna. Nato sem končno prebrala pismo. Bila sem čisto v šoku, nisem mogla verjeti, kaj se je zgodilo, takoj sem začela pisati vsem ljudem, ki sem jih spoznala na Candidate Weekendu, da vidim, ali so tudi oni sprejeti. Kar nekaj je bilo sprejetih, tako da nekatere bodoče sošolce že poznam. V bistvu še nisem povsem dojela – še prihaja za mano … Komaj včeraj sem dejansko začela čutiti vso to utrujenost od razburjenja in navdušenja, ki se je dogajal v decembru. Komaj čakam na sredino avgusta, da spakiram kovčke in grem … Seveda, če naredim maturo, kot se šika!
Kako pa si proslavila novico?
Pravzaprav je še nisem, za to bom porabila počitnice. S prijateljico Mio sva drugače v Zagrebu odšle na fritule (smeh).
Česa se najbolj veseliš in česa te je najbolj strah?
Najbolj strah me je tega, da bom pri svojih 18 letih živela sama, brez staršev, ki me ”pedenajo” spredaj in zadaj. Veselim se te izkušnje, odkrivanja sveta in učenja o vseh stvareh! Veselim se vseh šolskih in obšolskih obveznosti. Res vsega! To bo sprememba, kar je po eni strani slabo, po drugi pa neka izjemno dobra stvar.
Vem tudi, da si v petek opravljala vozniški izpit. Kako se je pa ta obnesel?
Joj, vozniški izpit. Nisem človek za volan. Opravila sem že izpit za motor A1, pred tem pa sem uničila očiju motor (smeh). Prvič, ko me je oči dal na motor sem mu zlomila sklopko (kuplungo, op. p. :)), ampak sem vseeno naredila izpit (smeh). V petek sem pa na izpitu padla.
Da ne bi vse skupaj izpadlo preveč kičasto, ne?
Ja! Meni ocenjevalec reče, da sem padla, jaz pa sem se samo smejala, ker mi je bilo vseeno. Mislim, manj kot 12 ur prej se zvedela, da grem v Abu Dhabi. Saj ga imam še enkrat, point vsega pa je to, da znam voziti, le malo mi šepajo pravila. Rabim izkušnje, ki jih ne moreš dobiti v 30 urah.
Nikoli ne počivaš … Med vikendom si bila tudi v Zagrebu na mednarodenm debatnem turirju WHO. Kako pa je bilo tam?
Zagreb je bil super, utrujajoč, v redu nam je šlo, kljub temu, da so nam – vsaj po mojem mnenju – sodniki malo “uničili” končno razvrstitev.
Si ena najuspešnejših dijakov GCC in lahko rečem tudi celjske regije, ki ima poleg blestečega uspeha v šoli še veliko obšolskih dejavnosti, kot so Sledko, Debatni klub, vodenje skupine tutorjev, dijaški razvojni tim, MEPI, treniraš tudi rokomet… Kako ti vse to uspe, kako si razporediš čas? Imaš morda kakšen nasvet za naše bralce, kako si optimalno organizirati čas in delo za večje število dejavnosti?
Mislim, da nisem najboljši primer dijaka, ki si zna dobro organizirati čas. Še sama ne vem … Sprva sem mislila, da mi bo spodletelo, ker sem štartala s toliko stvarmi. Nasveta vam tako žal ne morem dati, ker sem človek, ki rad veliko dela in veliko lenari, kar se načeloma izključuje (smeh). Ampak če delaš vse z veseljem, potem ti tu pa tam ni težko spati po 3 ure na noč – lahko vprašate našega ravnatelja.
Kaj je tvoja največja strast in kaj počneš v prstem času, če ga sploh imaš kaj?
Prostega časa je vedno dovolj, ker si zanj moraš vzeti čas … Po navadi na račun česa drugega kar je pri meni spanec. Moja največja strast pa so TV serije in televizija je moj najboljši prijatelj, ko mi je dolgčas. In nato se počutim slabo, ker sem cel dan preležala pred televizijo in nisem nič naredila. Popoln opis mojih vikendov. In pa seveda branje znanstvene fantastike in potovanja.
Si oseba, ki se bori za spremembe. Povej nekaj, kar bi rada spremenila v današnjem svetu?
No, naj začnem na naši šoli. Nimam ravno neke pritožbe nad GCC, me pa moti, da ni veliko tistih dijakov, ki bi prevzeli pobudo za organiziranje dogodkov. Stanje se na srečo izboljšuje. Glede na Slovenijo bi predvsem spremenila šolski sistem, ki nas nas mlade pomembmo vpliva, a se mi zdi, da nam ne podaja vedno tistega znanja “za življenje”. Globalno pa se dogaja preveč stvari, veliko jih je prepletenih. Ampak mislim, da če bi bili vsi bolj pošteni in iskreni, bi se stanje izboljšalo.
Na šoli so se tudi pod tvojo pobudo naredile mnoge spremembe in novosti, ena izmed njih je tudi dijaški kabinet, zaradi katerega pa se dviguje dosti prahu … Najzanimivejši dogodek je bila objava tvojega ”provokativnega” članka v katerem si iz kabineta lepo odslovila glasbenike. Kako se je to obneslo?
Moj prvotni namen ni bil, da izženem glasbenike iz kabineta, čeprav smo večkrat jaz, predsednik DS in ravnatelj ponovili, da to ni še en kabinet glasbenikov. Prvotni namen je seveda bila kritika ne-pomivanja skodelic, kar upam, da se je izboljšalo, glasbeniki so prišli kot dopolnilo članku. Njihova reakcija na moj članek se mi je zdela pretiran, ampak na koncu smo se pogovorili in je sedaj OK. Se mi zdi, da smo dosegli dogovor. Drugače se mi pa zdijo naši glasbeniki res neverjetni in jih spoštujem.
Nedvomno si dijakinja, ki jo bo GCC pogrešala. Kaj pa je najpomembnejša stvar, ki si se jo naučila v našem hramu učenosti?
Samo eno stvar?! V teh štirih letih sem se zelo spremenila in to je obdobje, ki ga ne bom pozabila. Morala sem se postaviti sama zase, hkrati sem pridobila ogromno znanja. GCC mi je dala tudi to, da drugače vrednotim stvari, se znam postaviti zase in drugače dojemam dogodke. V 99 % se moja pot ne bi nadaljevala v Abu Dhabiju, če ne bi prišla sem.
Kateri profesor pa ti je podal največ?
Pravzaprav so na moji dijaški poti bili pomembni prav vsi profesorji! Začelo pa se je s prof. Gartnerjem, ko sem v 1. letniku prišla v debatni klub. Potem tudi moja razredničarka prof. Jazbec Jurkošek, ki me je vedno spodbujala. Nato pa sem se po 1. letniku začela udejstvovati tudi drugih stvari, tukaj pa mi je izjemno pomagal ravnatelj prof. Deleja.
Brez česa definitivno ne bi mogla in še dolgo ne boš mogla zdržati … Pa upam, da ne rečeš kava?
Imam obdobja, ko brez kave ne morem prižgati telefona, včasih pa popolnoma pozabim nanjo. Ne morem brez podpore svoje družine in konstantnih sprememb.
Kaj je tvoja največja motivacija in kakšni so tvoji cilji?
Kaj pa jaz vem?! To, da želim nekaj doseči v življenju in želim izstopiti iz povprečja, tako da sama ob tem rastem. Moji kratkoročni cilji so odlično opravljena matura in odhod v Abu Dhabi, dolgoročni cilj pa to, da postanem nekdo, ki bo imel možnost vplivati na spremembe. Ne vem še, na katerem področju. Očitno bom to ugotovila v Abu Dhabiju …
Najlepša hvala. Še naprej ti želimo obilo uspehov in optimizma!
