Tibor Golob, Christina Aguilera in dunajski zrezek

Spletkova ekipa nikoli ne počiva in odločili smo se, da vam bomo vsak teden predstavili znan slovenski obraz. Za začetek se je na naši stoletni lepotici nekega sončnega dne oglasil fotograf samouk, profesionalni »photoshoper«, ljubljenec slovenskih estradnic, lomilec ženskih src in oboževalec Nine Pušlar ter sovražnik dunajskega zrezka − Tibor Golob. 

Kako bi se lahko opisal v treh  besedah?

Hmm, kaj pa  vem … Sem neroden – to je zelo pomembna lastnost, ker padem vsepovsod, kjer lahko. Sem tudi precej zgovoren in ljubitelj vsega lepega.

Kakšni so bili tvoji fotografski začetki?

V fotografske vode sem stopil povsem nepričakovano. Kmalu me je zelo začela zanimati zanimati moda, potem sem začel gledati šov Tyre Banks, pozneje sem odkril še Photoshop − no, tako se je potem začelo.

Katero fotografiranje ti je ostalo najbolj v spominu?

Joj, teh je pa res veliko, zagotovo so posebna vsa, ampak če bi moral izbrati le eno, potem bi bilo to fotografiranje z Nino Pušlar. Zame je ona ena izmed najboljših slovenskih estradnic, tako da projekt z njo štejem kot vrhunec svoje kariere.

S kom pa bi najraje na svetu izvedel fotografiranje?

Če ostanem na realnih tleh, bi ponovil celotno zadevo z Nino Pušlar. To pa zato, da bi lahko popravil vse malenkosti, ki sem jih pri prejšnjem fotografiranju naredil narobe, absolutno sem pa takoj za Christino Aguilero.

Imaš mogoče kakšnega vzornika?

Ne, nimam.  (Premislek.) Ja, imam. Prvi je Iztok Čop, ko je imel še svetle lase, drugi je Coby iz Obalne straže. V mlajših letih sem namreč mislil, da bom, če bom takšen kot on, imel punco, ki bo kot Pamela Anderson. Kar se tiče fotografije, pa zelo cenim Dejana Nikoliča, Žigo Mihelčiča in Aleša Bravničarja.

Ali misliš, da lahko v Sloveniji govorimo o estradi in ali imamo fatalno žensko?

Seveda lahko! Res je, da je Slovenija majhna in da imamo majhen trg, ampak osebe, ki so zelo dobre ali znane na nekem področju, na primer Špela Grošelj, Sanja Grohar, Maja Keuc, so za naše razmere zvezde oziroma predstavljajo estrado. Maja Keuc se mi zdi diva, njena prezenca na odru je vrhunska. Za fatalno žensko pa bi takoj označil Nino Pušlar. Poleg uspešne kariere in lepega glasu jo krasijo še lep stas, prijeten videz, premore pa tudi veliko pozitivne energije. Ona je v glavnem popolna kombinacija.

Pri Spletku imamo tudi nekaj fotografov. Nekateri izmed njih prav zdaj začenjajo svojo kariero. Bi jim mogoče lahko dali kakšen nasvet?

Hja … Ko sem se začel ukvarjati s fotografiranjem, nisem imel pojma o fotoaparatih in tudi vsa mehanika, povezana z njimi, me ni nikoli zanimala. Čez čas se sicer moraš naučiti uporabljati določene funkcije. S tem razvijaš občutek za kvaliteto. Vseeno se mi pa zdi najpomembneje to, kako si ti določeno zadevo oziroma fotografijo zamisliš, kaj želiš dobiti od osebe oziroma prostora in kaj želiš ljudem predstaviti. Če ti to uspe, je ostala tehnologija le še dodatek, ki pripomore k dobri fotografiji.

Imaš mogoče kakšno zanimivo anekdoto iz otroštva ali najstniškega obdobja?

Teh je veliko. Najbolj mi je ostala v spominu »štorija«, ko sem si želel na koncert Christine Aguilere, moja mami pa me ni pustila. V Sloveniji je namreč ravno v tistem času odmeval dogodek, ko so pred diskoteko poteptali tri najstnice. Mama je bila povsem panična. Po dolgem pregovarjanju sva se nekako pogodila in dejala mi je, da mi kupi karto, če pojem dunajski zrezek. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi sovražil dunajskega zrezka. Na koncu sem si ga zavil v kruh in se z njim za mizo mučil okoli štiri ure. Celega sicer nisem pojedel, ampak karto sem pa le dobil. Bil sem najsrečnejši človek na planetu.

Katere tri stvari bi vzel s seboj na samotni otok?

Obvezno fotoaparat! Potem verjetno še veliko hrane in še nekoga za družbo ali pa kar telefon, da bi lahko poslušal Christino Aguilero.

In še zadnje vprašanje: kje se vidiš v prihodnosti?

Zagotovo v fotografskih vodah, imam pa namen oditi tudi čez lužo in pogledati, če bi se tam našlo kaj zame. Izredno privlačen se mi zdi Disney. Sicer se vse skupaj sliši rahlo patetično ali kot sanje majhnega otroka, a če ne bom poskusil, ne bom nikoli izvedel. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.