Kostanj je ena izmed prvih stvari, ki nam pade na pamet, ko pomislimo na jesen. Redko pa pomisilimo, kako je danes ena najpogostejših jesenskih jedi sploh prišla v kulinariko in kakšen odnos so do nje gojili naši predniki.
DIVJI KOSTANJ:
Navadni divji kostanj je z Balkanskega polotoka v Srednjo Evropo prinesel zdravnik in botanik Karl Clusius, ki ga je dobil od turškega sultana za darilo. Tako iz Turčije prihaja tudi njegovo ime, imenovano po mestu Kastanis. Leta 1976 je dobljena semena kostanja posadil v prečudovitem dunajskem parku Hofgarten.
Turki so plodove kostanja dodajali predvsem hrani konj, ki so imeli težave pri dihanju. Poleg tega so ga uporabljali tudi kot nadomestek za kavo ter za izdelavo lepila.
Pri nas so divji kostanj pričeli gojiti po francoskem vzoru okrog leta 1820. Danes je navadni divji kostanj priljubljeno okrasno drevo v drevoredih, parkih, na mestnih trgih in podobno.
PRAVI KOSTANJ:
Drevo sladkega kostanja (Catanea Sativa) izvira še iz časov prazgodovine. V obdobju rimskega cesarstva kostanja Evropa (razen Rimljanov in Grkov) še ni poznala. Grki in Rimljani so Evropi predstavili kultiviranje kostanja. Skozi zgodovino pa vse do danes je drevo kostanja postalo eno izmed najbolj priljubljenih dreves.
Cenjen je bil že v Antiki. Prihaja iz predela med Črnim in Kaspijskim morjem. V italijansko kulinariko so ga uvedli Rimljani, predvsem pa menihi v srednjem veku. V Italiji so kostanj poimenovali »Albero del pane«, kar pomeni drevo kruha. V Mali Aziji je predstavljal glavni vir energije in učinkovito zdravilo za številne zdravstvene težave. Danes se v glavnem goji v Turčiji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, Grčiji, Franciji in na Balkanu. Prav tako pa prihaja tudi s Kavkaza in Himalaje, od kjer so ga prinesli v 16. stoletju. Najprej je bilo kot drevo v drevoredih in parkih, nato se je šele začelo uporabljati tudi v medicini oz. je postal cenjena zdravilna rastlina.
