Dragi Kofetkarji, pozdravljeni!
Upamo, da vam je danes uspelo spiti jutranjo kavo in si tako polepšati začetek tedna. Danes namreč začenjamo z našim tednom kave. Začeli bomo na začetku. Z dvema legendama o izvoru kave, njeno kratko zgodovino in pa primerjavo dneva s kavo in brez nje. Uživajte!
– Ekipa Sledka
Jutro s kavo: Zjutraj se zbudim, se zazrem v prelep mansardni strop nad mojo posteljo, iz kuhinje pa že zavonjam omamno aromo sveže kuhane kave. Že sam vonj mi da moč, da vstanem iz tople postelje, se uredim in z nasmehom odpravim popit svojo jutranjo dozo energije, nato pa veselo novemu dnevu naproti.
Jutro brez kave: Budilka me tako rekoč sredi noči nadleguje z dejstvom, da bom najbrž spet pozna in posledično skoraj zamudila vlak. Slišim naveličan glas, ki mi iz sosednje sobe pove koliko je ura (ker mi ta podatek verjetno ni znan) in da preostalemu delu družine pripada še vsaj pol ure spanja. Po nekaj metih telefona v steno je moja psihična pripravljenost končno na tej ravni, da dejansko stopim iz postelje. Sledi nekaj globokih izrekov v stilu : »Jutri grem pa res prej spat.« in še nekaj modrih mislih na to temo. Konfucij se lahko kar skrije. Naslednja postaja je kopalnica, kjer imam to jutro v ogledalu srečanje s pošastjo iz grozljivke, ki sem jo gledala prejšnji večer. Zaradi vseh teh pomembnih dejavnosti v mojem življenju, pa mi je ponovno zmanjkalo časa za kavo.
Prihod v šolo in pouk po jutranji kavi: Pri omaricah se dobimo s sošolci in skupaj se nasmejani odpravimo proti učilnici. Na poti srečamo naše drage profesorje, polne energije in pripravljene na nove izzive. Ure so zanimive in pri vsaki izvemo kaj novega in zanimivega. Včasih me res zanima, od kod profesorji črpajo moč za tako zanimive ure. Ali pa kako je nositi bujne kodre kitarista Guns N’ Roses, v katerih drogerijah prodajajo ličila tako živahnih barv. Po pouku se vesela in zadovoljna odpravim domov, polna energije in motivirana za učenje.
Prihod v šolo in pouk brez kave: Zaradi zamude vlaka mi ne bo uspelo priti niti do kave v kavarni. Najlepša hvala, slovenske železnice. Tako se na pol omotično privlečem do šole, kjer srečam svoje sotrpine, ki jih pozdravim predvsem zato, ker se videvamo petkrat na teden. Brezvoljno se odpravimo proti učilnici, kjer imamo pouk (ko ugotovimo, da nihče nima pojma, kje se ta lokacija nahaja, kar skoraj zaneti spor, ker se nikomur ne ljubi iz žepa vzeti telefona in pogledati). Nadaljevanje dneva se kot megla počasi vleče v neskončnost. Pravzaprav do dveh, če smo natančni. Slaba prehodnost in visoka raven “zafilanosti” centraških stopnišč mi bosta najbrž spet preprečili zmenek z mojo ohranjevalko življenjskih funkcij – KAVO.
Popoldne in večer s kavo: Skodelica kave pri kosilu, nato pa brž k pripravam za naslednji šolski dan. Naredim vso domačo nalogo, ponovim učno snov in se pravočasno odpravim spat.
Popoldne in večer brez kave: Napol ubita pridem domov, se vržem na kavč, nato pa z odprtim zvezkom in telefonom v rokah do poznega večera nepremično presedim. Okoli desete ure pa dobim sporočilo notranjega nagona ki mi pravi, da bi bilo dobro, če bi si vzela nekaj minut in v torbo zmetala zvezke za naslednji dan. S tem popolnoma izbrišem občutek, da je za mano še eno neproduktivno popoldne, zato se odpravim k zasluženemu počitku. Prej pa še preverim Facebook, Instagram, Snapchat, Twitter, Tumblr, We heart it, odgovorim na nekaj klicev in sporočil, pogledam vsaj tri epizode serije …
POZOR! Preden Sledka obtožite sprejemanja podkupnine s strani proizvajalcev kave, naj vas seznanimo z dejstvom, da prevladujoč delež srednješolcev, kljub rednem uživanju kave in drugih izdelkov s podobnimi učinki, še vedno živi življenje po principu scenarija v ne ležečem tisku. Hvala.
