Naša dijakinja Saša Nešić, 3. j, prihaja iz majhne vasi Stari Log pri Pragerskem. Ob materinskem dnevu, so črešnjevski gledališki igralci ‘Vsi prisotni’, kjer Saša sodeluje, s komedijo Toneta Partljiča, Štajer’c v Ljubljani, že drugič do zadnjega kotička napolnili Kulturni dom. Večer pa je bil poseben, še zaradi enega obiska. Med občinstvo se je pomešal tudi sam avtor.
Partljičeva komedija Štajer’c v Ljubljani pod taktirko Zdenke Bizjak je postavljena v čas rojevanja nove države Slovenije. V čas, ko se stari režim poslavlja in prihaja nov, v katerem pa se vsi še ne znajdejo najbolje. Tako se stari časi in spomini nanje bojujejo z novimi, z demokracijo in obratno. Da bi uredili in poživili utrip šole, ki še vedno nosi ime po tistih zlatih časih in ki ga že nekaj let vodi ravnateljica Melanija z različnimi argumenti, med svoje vrste v pretežno ženski kolektiv povabijo mladega ravnatelja iz Štajerske. Kako vzvišene ljubljanske učiteljice v svoje vrste sprejmejo klenega Štajerca za ravnatelja, izveste v dobro uro in pol trajajoči komediji polni smeha.
Saša, ki igra vlogo Jerice, hčere hišnika Zlatka, je o sami predstavi povedala takole:
K sodelovanju me je povabila vzgojiteljica iz mojega otroštva, ko sem videla njeno sporočilo, sem bila kar pozitivno presenečena, ker mi niti malo ni bilo jasno, kje me je našla (smeh). Na njeno vprašanje sem odgovorila z: “Dajte mi dan ali dva, da premislim.” In sem razmišljala, vprašala sem mati, kaj misli o tem, pogovorila sem se tudi z našo psihologinjo. Obe sta me spodbudili, da naj grem, se preizkusim. Jaz sem še vedno bila v dvomu, če mi bodo vaje in šola znesli. Potem pa sem si mislila: “Eh, pa naj bo, saj niso zelo znana dramska sekcija, grem malo za sprostitev.” In kaj hitro na prvih vajah sem izvedela, da temu ni tako, pohvalijo se lahko s številnimi nagradami, kot so npr.: Nagrada občinstva na Čufarjevih dnevih v Jesenicah, dva igralca sta dobila Linhartovo priznanje za odigrane vloge … Da, priznam, sem se ustrašila, če je to res zame. Ampak sem vztrajala, ker je tudi vztrajnost del ključa do uspeha. Tako je minilo leto in pol vaj ter trdega dela, vem dolgo se sliši, naj še povem, da smo vmes zamenjali štiri igralce; na koncu smo obupali nad iskanjem novega, zato smo preuredili samo besedilo. Tako smo se morali dodatno naučiti novega besedila. V naši sekciji smo trije šoloobvezni, drugi so zaposleni, zato smo vaje zelo težko usklajevali. Vedno je na vajah manjkal vsaj eden član. Tako smo se med seboj šalili in našo skupino poimenovali “VSI PRISOTNI”. No, vsaj na premieri smo bili res vsi prisotni … (smeh).
Premiero smo imeli 4. 3., na katero je prišel tudi ocenjevalec in ogromno število ljudi, česar nismo, resnično nismo pričakovali. Moram priznati, da smo ljudi pošiljali domov, saj je v kulturnem domu na Črešnjevcu, kjer tudi deluje naša skupina, zmanjkalo prostora. Ponovitev smo imeli 25. 3., na materinski dan, dvorana je bila ponovno vsa polna, pogledati nas je prišel tudi sam Partljič.
Kako sem se počutla na odru, je kar zanimivo vprašanje. Čeprav sem pred premiero imela zelo zanimive tri minute, me je bilo na ponovitvi na odru veliko bolj strah, zakaj točno, ne bi vedla. Vsi sanjamo o tem, da bi kdaj stali na odru, meni so se sanje uresničile in ko narediš prvi korak, izrečeš prvo besedo, potem gre naprej in takrat začneš zares uživat. 🙂
Ob koncu predstave Partljič ni mogel skriti navdušenja nad, po njegovem mnenju, odlično predstavo. Izpostavil je profesionalno opravljeno delo režiserke, pri čemer ne gre zamolčati dejstva, da je to njena druga predstava z odraslo gledališko skupino, ki jo je režirala. Celotno igralsko zasedbo je pohvalil z besedami: »Med vami ni slabega igralca. Publika vam sledi in vas razume. Vidi se, da ste vsak lik odlično naštudirali in ga poosebili.« Srečanje je zaključil z zahvalo, da so na oder postavili njegovo delo in jih povabil na gostovanje v Dom kulture Pekre, kjer sam deluje.
Če si želite predstavo ogledati tudi vi, vabljeni 14. aprila 2018, ob 19h v Loče.
