Kdo je tisti, ki nam je razkril ta sladki greh in nas skoraj vse zasvojil z njim? Sledko razkriva, kako je čokolada potovala in se razvijala skozi zgodovino, vse do dne, ko jo lahko uživamo prav vsak dan …
Zgodba o čokoladi se začne z drevesom kakavovcem (Teobroma cacao), ki že od nekdaj uspeva v tropskih predelih Južne Amerike. Njegovi cvetovi so nekaj posebnega, saj zrastejo v lepih, belorožnatih socvetjih direktno iz debla ali vej. Iz oprašenih cvetov zrastejo iz debla koničasti, bučam podobni rumeni plodovi, ki med zorenjem spreminjajo barvo od oranžne do rdečkaste in vijolične. Pod debelo lupino plodov, težkih do 500 g, je lepo zloženih od 20 do 60 fižolu podobnih semen, ki jih obdaja sluzasta sladkokisla sredica, ki jo domačini jedo.
Tri tisoč let nazaj so bile za širjenje in gojenje dreves, s katerimi danes pridobivamo čokolado, odgovorne civilizacije, živeče v osrčju Srednje Amerike.
Semena kakavovca so za stara ljudstva Južne Amerike, to je Maje, Tolteke in Azteke, predstavljala dragoceno osnovo za magične napitke in obredne jedi, ki so jih običajni ljudje uživali samo ob posebnih priložnostih. Maji so drevo imenovali CACAHUAQUCHTL. Verjeli so, da je kakavovec darilo bogov. Poživljajoči in zdravilni učinek kakavovih semen so uporabljali v svetih obredih in pripravah bojevnikov na bitko. Redno so ga lahko uživali samo kralji.
Semena so odstranili iz plodov, jih pokrili z listi bananovca in pustili nekaj dni, da so fermentirala. Med fermentacijo so semena dobila značilno vijoličnorjavo barvo in spremenila okus. Nato so jih posušili, popražili in z mlinskimi kamni zmleli. V obrednih posodah so jim dodali začimbe in vročo vodo in tekočino s prelivanjem spenili. Napitku so običajno dodali stroke vanilije in čili, lahko pa tudi med in koruzno moko. Zmeta semena so dodajali tudi mesnim jedem, ki so jih pripravljali v čast bogovom in jedli samo ob praznikih.
Okoli leta 900 so se na nekdanjem ozemlju Majev naselili Tolteki. Tolteški kralj je verjel, da je bog zraka, katerega poslanstvo je, da stroke kakavovega drevesa iz raja prinese ljudstvu. Sledili so jim Azteki, za katere je bila čokolada vir duhovne modrosti in energije. Bila je bila najbolj priljubljen napitek na porokah, za okrepitev pa so jo dajali tudi azteškim bojevnikom. Pijača, ki so jo Azteki naredili iz kakavovih zrn, je bila ključna pri številnih obredih in slovesnostih, vendar se nikakor ne more primerjati s čokoladnim napitkom, ki ga poznamo danes.
Leta 1502 je Krištof Kolumb na svojem potovanju na Karibe prišel na otok Gvanaja. Pozdravili so ga Azteki, ki so mu v zameno za nekaj njegovega blaga ponudili vreče kakavovih zrn, ki jih je nato odnesel v Španijo, ne da bi se zavedal njihove bodoče gospodarske vrednosti. Leta 1519 je v Novi Svet prispel španski raziskovalec Hernan Cortes. Za razliko od Kolumba se je Cortes zavedal gospodarske vrednosti kakavovega zrna – kot hrane in kot denarnega sredstva. Takrat si namreč sužnja lahko kupil za sto zrn, zajca pa za štiri. Cortes je naredil plantaže okoli Karibov, španskega kralja Carlosa prvega pa prepričal, da je to nova zdravilna pijača Novega sveta.
Čokolada je v Španijo prispela prek trgovcev in stikov s samostani v Novem svetu in se razširila po celotni Evropi. Španci so bili prvi, ki so čokoladni pijači začeli dodajati sladkor in sladke začimbe, kot sta cimet in janež. Leta 1580 so v Španiji postavili prvi obrat za izdelovanje čokolade in priljubljenost se je razširila tudi v druge države. Nemci so jo leta in leta uporabljali kot zdravilo in jo je bilo moč kupiti le v lekarni. V Veliko Britanijo pa je čokolada prispela precej pozno, v enakem obdobju kot čaj iz Azije in kava iz Afrike. Britancem se je najprej priljubila kava, kmalu za njo pa tudi čokolada.
V 18. stoletju je švedski botanik, Carel Linne poimenoval kakavovo drevo THEOBROMA CACAO, kar pomeni pijača bogov, to ime je izpeljal iz grških besed theos (bog) in broma (pijača). V zgodnjih postopkih je bila pijača izredno obogata s kakavovim maslom, nato so začeli dodajati škrobnato snov, ki je to maščobo absorbirala, podobno kot koruza pri Aztekih. Leta 1828 je izum hidravlične tlačilke, ki je iz zrna potegnila okoli 50 % kakavovega masla in pustila ostanek, ki se je nato zdrobil v fin prah. Iz tega je nastala proizvodnja kakava v prahu. Ko so enkrat ločili kakavovo maslo, niso vedeli kako ga uporabiti, vse dokler ni eden od izdelovalcev prišel do zamisli, da bi maslo stopili ter ga zmešali z mletimi kakavovimi zrni in sladkorjem, nato pa vlili v kalupe in počakali, da se strdi. Od takrat naprej se je čokolada ne le pila, ampak tudi jedla.
Tako je bilo nekoč. Kako je iz obrednih svetih napitkov nastala čokolada kot jo poznamo in uporablajmo danes, pa boste lahko prebrali na Sledku že v prihodnjih dneh. Razkrili vam bomo, da se čokolada ne uporablja samo kot hrana, ampak tudi za kaj več! 😉
