PO BESEDAH SARE HRAŠAR
S pismom iz daljnih ZDA se nam je v tednu strpnosti oglasila naša nekdanja dijakinja Sara Hrašar, sedaj študentka podjetništva na Univerzi Watson v zvezni državi Kolorado v Združenih državah Amerike.
Slovenija, Kitajska, Madagaskar
Je mogoče, da 26 študentov iz 20 različnih držav, s popolnoma različnimi načini življenja, religijo in običaji, živi pod isto streho?
Ko sem prispela v Boulder, ki bo moje bivališče še naslednji mesec, nisem poznala nikogar. V naslednjih dneh sem spoznala ljudi iz Alžirije, Egipta, Venezuele, Kenije, Ugande, Nepala, Madagaskarja, Kitajske, Tunizije, Ukrajine, Poljske, Belgije …
Na začetku šolanja smo nekaj časa posvetili kulturnem šoku, ampak jaz sem bila v tistem trenutku prepričana, da tega ne bom doživela. Ja, v tistem trenutku smo bili vsi vzhičeni nad dejstvom, da je končno skupaj tistih 26, ki nas je bilo izbranih med 400 prijavljenimi na ta študijski program.
Kulturni šok se je zame začel sredi septembra z mojimi sostanovalkami. Andi prihaja iz Madagaskarja, njeno podjetje izdeluje 100% kokosovo olje. Zaposluje ženske, ki zaradi različnih okoliščin niso dokončale srednje šole. Druga cimra je Meiling iz Kitajske, ki postavlja podjetje za marketing. Prvih nekaj dni je vse potekalo brez zapletov … Vse smo se trudile biti izredno prijazne in vljudne, ampak tako pač ne gre vnedogled … Nepomita posoda, osebne stvari vsepovprek, nekdo zasede tvoj del hladilnika, kuhanje ob 24.00, ki sproži požarni alarm, ostanki hrane na mizi … Sledil je urgentni sestanek treh sostanovalk, ki je trajal dve uri. Pogovor je bil, vsaj zame, izjemno smešen, saj smo se pogovarjale o tako banalnih stvareh, ki so večini samoumevne. Na primer to, zakaj je dobro pospraviti solato v hladilnik. Dejstvo pa je, da če takrat ne bi razčistile naših drugačnih pogledov na delovanje in sobivanje, bi se lahko tudi takšne malenkosti spremenile v zelo velike probleme.
Že prej sem slišala, da so Kitajci izjemno praktični in da tudi želijo, da je vse okrog njih praktično. Za Meiling je to pomenilo, da ima vse stvari v dosegu roke. Torej ne v predalih, ker s tem ko odpre predal, izgubi dragoceni čas. Načeloma to ni težava, dokler si ne deliš prostora z nekom drugim. Andi je obsedena s čistočo in redom. Primer: ne more zaspati, če je omara priprta. No, ti dve popolnoma različni osebi spita v isti sobi, jaz pa si z njima delim kuhinjo. Sem namreč tista srečnica, ki ima svojo sobo, to pa zaradi tega, ker moja sostanovalka iz Turčije ni dobila vize.
Po nekaj skupnih »intervencijah« smo začele uživati druga ob drugi, ugotovile, da si lahko veliko pomagamo. Tedenski sestanki, ki so bili sprva neprijetni, namenjeni lažjemu sobivanju, so se spremenili v skupne večere in pogovore o vsakdanjih stvareh. Vsaka od nas se je nekoliko prilagodila, skozi celoten proces pa smo se izjemno povezale.
Se sprašujete, zakaj pišem o tem?
Gre za majhne stvari, ki jih lahko naredimo za nekoga drugega in naredimo naše sobivanje prijetno. A to ni tako lahko, kot se mogoče sliši. Vem, da je bila Meiling nekaj časa tudi jezna name, ker sem ji rekla, da naj ne je mojega kruha. Na smeh mi gre, ko pomislim, zaradi kakšnih stvari smo se morale vse dogovarjati. Ampak edini način, da rešimo tovrstne konflikte, je komunikacija in pripravljenost prisluhniti drugim. Sama nisem vedela, da so Kitajci navajeni vse svoje stvari deliti, ne da bi vprašal, če to smeš. Zdaj to vem, kakor tudi Meiling ve, da tovrstna filozofija ni del moje kulture.
Umetnost odnosov je spoznavanje drugega preko različnosti, ki se pojavijo med nami.
Tudi v razredni skupnosti se velikokrat pojavijo spori in če se lahko tri dekleta iz treh popolnoma različnih držav in kultur dogovorijo za skupno rešitev, jo boste našli tudi vi. Pri tem boste še bolje spoznali svoje sošolke in sošolce in se mogoče naučili od njih nekaj povsem novega.
Vztrajnost, prilagajanje in poslušanje … Trije glagoli, ki lahko ustvarijo veliko spremembo v vašem življenju. Ni lahko, ampak se splača, zaradi neverjetnega rezultata, ki te čaka na koncu.
Sara Hrašar
