Letošnje leto smo učenci Gimnazije Celje – Center ponovno obiskali Gimnazijo Kruševac. V pet-dnevnem programu Dnevi Eureke nam bodo dijaki Gimnazije Kruševac predstavili svoj način življenja, potek dela v šoli, preživljanje prostega časa in mesto Kruševac z njegovimi glavnimi znamenitostmi.
Izpred glavnega vhoda GCC smo se v v zgodnjih jutranjih urah željni novih dogodivščin odpravili v živahno, razigrano in po zgodbah sodeč ležerno Srbijo.
Slovenijo smo zapuščali v dobri veri, da na cilj prispemo ob dogovorjenem času, ob 17.00. Žal temu ni bilo tako …
Na prvo oviro smo naleteli na hrvaški avtocesti, kjer so tik pred nami možje v modrem suvereno in samozavestno zaprli cesto. Ker ni bilo videti, da ge za nesrečo, smo o razlogih za nenadno zaprtje le ugibali, kmalu pa smo na začetku kolone naleteli na zgovorno tablo: Zaprto zaradi razminiranja! Šele v tem trenutku smo se zavedali, da smo sredi bivšega vojnega območja. Pogled na dolgo kolono vozil in opazovanje reakcij razburjenih voznikov, ki so hiteli razlagati poslušalcu na drugi strani telefona v zelo sočnem jeziku razlog za zamudno na predvideni cilj. Po 30 minutnem počitku in malici na ograji avtoceste smo vožnjo suvereno nadaljevali naprej (no, Milan, naš potrpežljivi voznik).
A glej ga zlomka … Čez približno 7 km nam ponovno policisti prekrižajo pot, razlog seveda, miniranje. Po premoru (opazovanje okolice iz ograje avtoceste je nadvse zabavno, da ne bo pomote) pot nadaljujemo z zagotovilom samozadostnega policista na motorju, da miniranja ni več pred nami. Po ducat prevoženih kilometrov se nam ponovno nasmiha počitek, kajti zavedamo se, da se moramo prilagoditi srbskemu načinu življenjskega ritma. No, če sem čisto iskrena, je ta počitek bil namenjen našemu Milanu. Sodobna tehnologija vožnje s kartico, nam je narekovala, da voznik potrebuje obvezen 30 minutni počitek.
Naše dogodivščine so se na poti samo še stopnjevale. Malo pred Beogradom opazimo črno valeči se dim. Sumili smo, da je ponovno nekaj narobe … Kaj kmalu opazimo, da gre za goreče vozilo. Meni nič, tebi nič, vse je na cesti potekalo tako, kot da je vse v najlepšem redu. Tako kot vsi udeleženci v prometu smo tudi mi previdno obvozili goreče vozilo, v upanju, da je filmska eksplozija že mimo. Imeli smo srečo.
Naši pogledi, skozi stekla avtobusa, se ustavijo na izjemno zanimivim in humoričnim motivom pred nami. Na prikolici dobrega starega Mercedes vozila se pred nami bohoti eleganten osel. Veter mu je ušesa živahno premikal v vse smeri. Njegov pogled pa nam ni bil ravno razumljiv. Osel je čudno zavijal z očmi, profesor Uranjek je dogajanje komentiral tako: »Osel najbrž želi prehiteti vozilo, ki ga vleče za sabo«. Seveda smo se vsi s to pametno ugotovitvijo, kakopak strinjali.
Izpostaviti moram še dogajanje ob prečkanju srbske meje. Avtobus se ustavi na predvidenim mestu. Okoli nas se postroji šest mišičastih carinikov, ki se vneto pogovarjajo in v rokah držijo vsak svoj cigaret. Nas verjetno niti opazili niso. Mirno in potrpežljivo smo čakali, da nas kdo opazi in posveti svoj dragoceni čas. Proti nam se počasi, res zelo počasi, pribiliža mlada zlatolaska. Počasi vstopi na avtobus in od nas počasi pobere osebne dokumente. Njen močan parfum je še kar nekaj časa ostal z nami na avtobusu. Mladenka si je vzela precej trenutkov, da nas identificira ter se prepriča o naši, recimo temu tako, brezmadežnosti. Skozi okno, nekaj metrov od nas, požuga vozniku Milanu, da naj se podviza in vzame naše dokumente. Res zelo strokovno in profesionalno, ampak kaj moramo, takšen je pač način srbskega dela in življenja. Malo pred koncem naše poti smo morali postati še enkrat. Za voljo našega voznika in seveda elektronske kartice. Ta postanek so nam popestrili predvsem potepuški psi, ki so nas prevzeli z razigranostjo in simpatičnostjo.
Pot do cilja, kamor smo prišli z dvo urno zamudo, smo uspešno premagali in ob parkiranju avtobusa globoko izdihnili ter si oddahnili. Profesorji in dijaki gostujoče gimnazije so nas nadvse vljudno sprejeli. Sledil je kratek kulturni program kjer smo ponosno in patriotsko predstavili Gimnazijo Celje – Center. Dijaki gostujoče gimnazije so se s svojo predstavitvijo zelo potrudili. Res pa je, da smo dijaki naše gimnazije vajeni elitnega kulturnega programa, gostitelji pa sproščenosti, katera pri nas pogosto, na šolskih hodnikih in tudi drugje, žal ne pride do izraza …
