Pol petih zjutraj, budilka zvoni. Zunaj je hladno in dežuje. V kovček padejo zobna pasta (zobno ščetko sem, kot je bilo ugotovljeno pozneje, pozabila doma), glavnik in pižama. Petnajst minut kasneje se peljemo proti Benetkam. Vsi poskušamo zaspati, čeprav nam to ne uspeva ravno najbolje. Uro in pol pred prihodom letala smo na letališču, mimo varnostnikov, na kavi. Nasvet: ne naročajte si kave z mlekom. Tega se po neštetih obiskih letališča Aeroporto di Treviso še vedno nisem naučila. Kava z mlekom je namreč prej espresso kot kaj drugega, poleg tega pa je cappuccino količinsko večji. Sicer noben od teh napitkov ni presežek, je pa po grlu spraviti cappuccino manjša muka.
Odpravimo se proti izhodu 7 in se po petnajstih minutah stokanja zaradi stanja v vrsti počasi odpravimo proti letalu. Pet minut po vzletu vsi zaspimo kot polhi. Čez dve uri pristanemo, se izkrcamo in se odpravimo po avto. Ker se, kot je naša navada, nismo pozanimali o navadah Maltežanov, nas je že tam zadel prvi kulturni šok – ti namreč vozijo po levi. Kulturni šoki so sicer naša droga, bi se lahko reklo. Po navadi se na potovanje odpravimo spontano in brez pretiranega znanja o državi (razen osnovnih informacij in znamenitosti, seveda), kar se je izkazalo za učinkovito pri pristnem učenju o tujih kulturah.
Nekaj trenutkov kasneje naletimo na drug problem – avto, ki bi ga morali najeti, je popolnoma uničen. Ne dela mu ena luč, sprednji blatnik je vdrt in vse kar visi od njega. Prodajalec sicer v tem ne vidi velikega problema, vendar si izborimo nov avto. Le, da je ta znotraj ves pobruhan in umazan od razne hrane. Po dolgem prepiru se prodajalec odloči, da nam bo popustil in zamenja avto. Z novim avtom, ki se ga dejansko da voziti in v njem sedeti, se odpeljemo proti mestu Melliehi, kjer se nahaja naš hotel. Po poti smo se uspeli trikrat izgubiti, nekajkrat skoraj zaleteti (voziti po levi ni mačji kašelj) in najti najbolj odročne ceste na Malti. Sicer pa prvi dan nikoli nimamo sreče. To smo ugotovili tudi kasneje, na kosilu. Izbrali smo si verjetno najslabšo restavracijo daleč naokoli. Pa vendar. Vse skupaj je del doživetja. Neradi se pritožujemo in poskušamo kar najbolje ceniti vse pripetljaje na poti.
Ob petih smo končno prišli do hotela, se preoblekli in se šli kopat. Na bazen, ki se je nahajal na strehi. Sanjsko. Kasneje se odpravimo na sprehod po mestu, odkrijemo par zanimivih trgovinic, se ustavimo na pijači in se ob mraku odpravimo spat. Čaka nas precej naporen dan namakanja v morju. 😉
