5.30 nadležna budilka zazvoni. 1. dremež, 2. dremež, 3. dremež, 15. dremež, ojoj zamujam.
Zadnji lepotni popravki, hokuspokus sem že na avtobusni postaji v Celju.
Zaradi svoje zaspanosti ne ločim med smučmi in sošolkami. Odidemo!
Ravnina. Ovinki. Hribi. Brez signala. Konec civilizacije. Slabost. Smeh. Pričakovanja.
Hotel.
Odložimo prtljago, pancarje na noge in hop na smučišče.
Uspeli, neuspeli spusti po klancu. Ena na riti, druga na glavi, fantje pa še kar na smučeh. Ne da smo tako nerodne, zmešala nas je namreč lepota naših učiteljev smučanja.
Končno prvo kosilo. Seveda nesreča nikoli ne počiva. Znašla sem se na tleh in prva pomoč takoj pri rokah. Nato pa nas je ponovno vabila bela strmina z vsemi svojimi vzponi in padci. Do konca izmučeni smo končno prišli v svoje sobe. Lepe, a brez signala. Vendar WIFI vse to odtehta, del civilizacije se je vrnil.
Po večerji je sledil spoznavni večer pestrega programa in mokrih razredničark. Postelje so nas kljub vsemu kar kmalu že vabile.
Naslednji dan. Torek.
1. Zgodnje vstajanje
2. Zajtrk
3. Smučanje
4. Kosilo
5. Smučanje
6. Počitek
7. Večerja
8. Disko
Ples. Petje. Striptiz. Smeh. Glasba. Uživanje.
Nato smo po izmučenem večeru videli samo še posteljo. Pridni kot miške smo zaspali kot bi mignil.
Zadnji dan. Sreda.
Zgodnje vstajanje, pakiranje, zajtrk. Nato pa že zelo izmučeni in utrujeni še vseeno željni snega, smo se še zadnjič odpravili na smučišče. Potem na kosilo ter nazaj proti civilizaciji. Pripravljanje na odhod se je malo zavleklo, kajti ko smo bili že skoraj vsi na avtobusu, se sliši glas razredničark. Od koga so očala? Pogreša kdo kapo? Čigave so te smuči? Je kdo pozabil polnilec? V sobi 113 so ostale rokavice in še milijon takšnih primerov. Je kar trajalo, dokler nismo našli vseh lastnikov izgubljenih oz. pozabljenih stvari.
16.30 prihod v Celje. Še zadnje pohvale razredničark. Pozdravljanje staršev. Žalostni obrazi, ker je tako hitro minilo, a hkrati veseli, da si bomo končno odpočili. Vsi navdušeni, da smo si pridobili nove izkušnje, smo odšli vsak na svoj konec 😉
