Dragi Sergej!
Opazovati življenje v vsej njegovi veličini, je navdihujoče … Gledati ljudi, ki hodijo mimo nas in skupaj z nami, iskati v njih najboljše, z optimizmom, upanjem in dobrohotnostjo, je pot do izpolnitve in z njo raziskovanje duhovnih ter posvetnih prostranstev, ki zaokrožujejo naš svet. Tako svetal, tako lep …
Stopati po poti življenja, je namen, in koraki, ki jih ubiramo, so naši! Naša volja, naša odgovornost in naš smisel. In kje je tukaj mesto za smrt? Tisto končno in neizbežno dejstvo; skrito, a vseprisotno; temačno in plaho … Če so naši koraki kleni in veliki, je smrt le most skozi reko sledi, ki jih puščamo, ko hodimo po poti življenja. Je most spominov, dejanj, ljubezni in prijateljstva, ki nas vodi naprej, do neskončnosti, onkraj zemeljske mavrice, v prostranstva duha, ki ga krepimo, ko stopamo po poti življenja tako, kot si znal hoditi Ti, dragi prijatelj …
Smrt ni tisto, kar nas loči, saj ne nazadnje tudi življenje ni razlog za to, da nas združuje! Združuje samo pot, ki jo hodimo skupaj, saj samo ta lahko pusti neizbrisljive sledi večnega spomina, ki ne pozna razdalje, časa in prostora.
In kakšno sled si pustil, dragi prijatelj! Neskončno množico spominov, ki nas združujejo tudi zdaj, ko Te ni več med nami. Dobra štiri desetletja korakov, samozavestnih in močnih, a tudi mehkih in tihih …, ravno takšnih, kot si bil Ti.
Življenju si se predal z vsem svojim bitjem. Kot ponos očeta in matere, o katerih si vedno govoril s spoštovanjem najboljšega otroka, kot vesten učenec, ki je želel preseči učitelje, kot učitelj, ki je bil mentor v najžlahtnejšem pomenu te besede, kot delavec, čigar služba ni bila poklic, ampak poslanstvo, in kot iskreno-iskrivi sopotnik, ki je prijateljem in kolegom vedno stal ob strani. V slovarju ni besede, ki bi Te lahko opisala. Tvoje življenje je globok tolmun, iz katerega neprestano vrejo na površje neskončno lepe povedi. V sebi si združeval na tem svetu tako pogrešane lastnosti – pokončnost, poštenje, strpnost, solidarnost, delavnost. Verjel si v znanje in moč argumenta, v neposrednost in svobodo! In ravno svobodoljubje je najbrž tisto, ki te je najbolj prevzelo; Tebe kot človeka odprtega sveta, gibanja in iskanja, med nami vedno prisotnega s Tebi tako dragim motorjem in izbranim avtomobilom, skoraj vedno neformalno oblečenega, kot da bi nam želel jasno pokazati, da sta prostost in svoboda lastnosti, ki sta Te vodili na Tvoji osebni in poklicni poti.
Bil si učitelj in kolega, kakršnih ni veliko … Imel si nekaj, kar je pritegnilo sodelavce in dijake – plamen, ki je tlel v Tebi in zanetil hrepenenje. S svojo jasno mislijo si pritegnil mnoge, ki so Ti prisluhnili v učilnici, zbornici, na hodniku, pa tudi zunaj šole. Tudi nekdanji dijaki naše šole, Tvoji mladi sociologi in raziskovalci so se radi družili s Tabo v premnogih družbenokritičnih korespondencah po elektronski pošti, na nepozabnih večerno-nočnih sociološko-filozofskih debatah, v minutah za politiko in družbeno kritiko v šolski govorilnici oziroma na uri rocka, soula in jazza, včasih ob neverjetno visokofrekvenčnem žvižganju in potrkavanju po mizi. Ali pa na klepetih ob kavi, ko so padale šale in dovtipi na račun Tvojega arhitekturno-gradbenega kuhinjskega projekta v naši šolski zbornici, kjer gobica nikdar ni bila na pravem mestu, pa na številnih izletih ali pa kar tako, na ulici, v kavarni, po telefonu, ko je zazvenel Tvoj tako značilni »dan-dan …«.
Družba je bila Tvoj fenomen – skupaj z glasbo, ki je njen neposredni proizvod in skrito ogledalo, oplemenitena s svobodnimi mislimi, ki si jih počasi oblikoval že na poti iz otroštva. Tega so zaznamovali dobra vzgoja, prehitra izguba ljubljene mame, skrb za očeta, zvesta in trdna prijateljstva, v mladosti pa uporništvo in učitelji, od katerih si znal vzeti najžlahtnejše, kar so ti ponudili. Tvoja zrela leta so bila polna nemirnega miru. Vse to Te je, s Tebi tako lastno analitičnostjo, racionalnostjo, omehčano s sočutjem do soljudi, pripeljalo točno do tistih vrhov, ki si jih želel osvojiti. Pa naj je bil to koncert Tebi tako ljube skupine AC/DC ali pa glasba na splošno, posnetki Tvojih avtorskih besedil, motor, porsche, učenje igranja na bobne, ali pa vrhunski zvočni sistem, ki si ga premišljeno vključil v prenovo Tvojega žalskega doma.
Na poti proti vrhovom večnosti so s Tabo vedno hodili številni prijatelji, ki so skupaj z družino in vsem, po čemer si hrepenel, zaokrožili tudi Tvojo poklicno pot. Ta Te je po vznemirljivih mariborskih študijskih letih ter diplomi iz sociologije in zgodovine pripeljala v Tebi drago šolsko učilnico in usmerila Tvoja prizadevanja v vzgojo in izobraževanje mladih. V poklic, ki Te je izpolnjeval ravno tako, kot si Ti izpolnjeval svoje poslanstvo, na prav tisto šolo, na kateri si gulil že srednješolske klopi, prav tja, kamor si se želel vrniti po prvi zaposlitvi na celjski trgovski šoli, na šolo, ki Ti je pred štirinajstimi leti ponudila možnost, da si se delu z mladimi predal z vsem ponosom in zanosom.
GCC je bila izjemen del Tvojega življenja in Ti si postal neprecenljivi del šole, ki Te je izoblikovala v dobrega učitelja. Do svojih dijakov in nas kolegov si vedno čutil toplo naklonjenost ter pristno željo, da nam posreduješ točno to, kar sam ceniš … Bil si učitelj, ki je bil vedno tudi učenec, učitelj, ki je verjel v svoje dijake in kolege, ki je bil navdušen nad svojim delom, ki je navdihoval ter tako uresničeval sanje, in se z vsemi, ki Ti sledimo, dotaknil večnosti …
**
Spoštovani gospod profesor!
Neizmerno grenkobo, ki jo čutim v tem trenutku, mi preganja pogled na množico ljudi, ki se je danes zbrala tukaj … Različne generacije, znani in neznani obrazi, tudi mnoge sošolke in sošolci, vrstniki, ki smo imeli priložnost učiti se od Vas. Četudi so mnogi uživali Vaše iskreno prijateljstvo, nas je najbrž še več takšnih, ki smo uživali Vašo brezpogojno naklonjenost in mentorsko pomoč. Mentorstvo človeka, čigar znanje se je na trenutke zazdelo skoraj brezmejno.
Nedvomno ste bili mojster svoje stroke. Vendar Vas nismo nikdar dojemali le kot izvrstnega profesorja, temveč tudi kot izjemno srčnega človeka. Svoje učne ure ste vedno popestrili z neštetimi radostmi, ki ste jih doživljali na svoji življenjski poti. Ko ste spregovorili o njih, ste prav žareli, zato sem Vas mnogokrat prav občudoval, kako zelo ste znali uživati v vsakdanjih malenkostih, ki jih prinaša življenje. Najbrž je tudi to eden izmed mnogih naukov, ki sem ga skupaj s sošolci odnesel od Vaših ur …
Neizmerno mi je žal, da se Vam nisem uspel zahvaliti za vse znanje, ki sem ga prejel od Vas. Kar težko verjamem, da ga prihajajočim generacijam ne boste več delili. Zagotovo bom pogrešal Vašo vedrino in srčnost, s katero ste nas zaznamovali.
Učili ste nas, da človek ostane živ, dokler živi v spominu ljudi, s katerimi je potoval po svoji življenjski poti. Verjamem, da je vsak izmed nas odnesel s sabo v življenje del Vaše modrosti, zato boste z nami živeli še naprej.
Življenje je, v vsej svoji lepoti, lahko tako zelo neizprosno. Zato človek ceni ljudi, ki lajšajo breme padcev v življenju, z veliko voljo do življenja. Profesor Vučer je vsekakor bil eden izmed teh ljudi.
Izjemno hudo mi je ob misli, da ste se od nas poslovili toliko prezgodaj. Tako zelo sem se veselil snidenj z vami in vašega vedno vedrega obraza. Upal sem, da bova v prihodnosti skupaj sedla na kavo in ure zapravila ob debatah o tem, kakšno krizo doživlja svet in kako jo odpraviti. Pogrešal bom zgodbe o doživetjih iz vašega življenja, s katerimi ste nas prepričevali in bodrili, da je kljub vsemu življenje res lepo.
Počivajte v miru, gospod profesor, mi, Vaši hvaležni dijaki pa bomo ponosni ohranjali Vaš spomin.
**
Spoštovani gospod razrednik!
Zdi se, da ni dolgo od tega, ko smo se kot razred poslovili od Vas na pikniku ob zaključku šolskega leta in si zaželeli lepe počitnice. Le kdo bi bil tedaj lahko pomislil, da to ni slovo do septembra, ko bomo spet prihrumeli v šolske klopi, ampak za zmeraj …
Bili ste pošteni, zanesljivi in vedno pripravljeni prisluhniti. Kot izvrsten razrednik ste bili vselej korak pred nami, da ste vedno imeli vse pod nadzorom. Počutili smo se varne, saj smo vedeli, da smo kljub vašemu razgibanemu in polnemu življenju za Vas ena izmed prvih skrbi. Čuvali ste razred kot celoto, vsak posameznik pa je bil za Vas kot dragulj, za katerega ste verjeli, da ga je z modrostjo in trdim ter poštenim delom mogoče izbrusiti do visokega sijaja. Prav poštenost pa je bila poleg spoštovanja in sodelovanja tista vrlina, ki ste jo pričakovali tudi od nas.
Imeli ste svojevrsten način poučevanja, zaradi katerega so bile Vaše ure zelo drugačne od drugih. Zaupali ste nam marsikatero težko izkušnjo iz svojega življenja, nam svetovali in nas učili, naj na življenje ne gledamo kot na problem, ampak kot na izziv. Prikazovali ste ga kot resničnost, ki jo moramo sprejeti takšno, kakršna je, in si jo skušati aktivno preživeti.
Poudarjali ste pomen izobrazbe in nam večkrat predstavili vsebine, ki niso bile del učnega načrta, vse le z enim namenom – da bi čim bolje razumeli ljudi in svet, v katerem živimo.
Življenje je kot igra, v kateri vseskozi dobivamo in izgubljamo. Nekatere izgube so še posebej velike in nenadomestljive … S sošolci smo bili prepričani, da se bomo septembra znova srečali v šoli – vsi polni sveže energije za doseganje novih ciljev, proti katerim se bomo odpravili skupaj z Vami.
Sprašujem se, ali hoče biti boleča izkušnja, ki jo je povzročil Vaš odhod, nekakšen opomin, naj bomo v prihodnje pozornejši drug do drugega in naj bolj pazljivo izkoristimo tudi drobne trenutke, ki nam jih bo prinašalo življenje …
Dragi naš profesor Vučer, hvala, ker niste bili le naš profesor sociologije in razrednik, temveč tudi velik in pomemben človek na naši življenjski poti. Neizmerno smo Vam hvaležni, ker ste verjeli v nas, še posebej pa, ker ste se vseskozi trudili, da bi vsak izmed nas postal slikar, ki bi s svojim lastnim čopičem znal samozavestno in odločno slikati svojo življenjsko pot.
Počivajte v miru!
Vaš 2. a
**
Slišiš, prijatelj? Vse izrečene besede so zven Tvojih korakov, odtis Tvojih sledi in širnih poti, ki smo jih prehodili skupaj. Tvoja, naša pot se torej ni končala, le preobrazila se je v drag spomin in hrepenenje … Čeprav si odšel, ostajaš z nami!
Sergej, počivaj v miru in na svidenje nad zvezdami … Sorodnikom, prijateljem, dijakom in sodelavcem – vsem nam, ki nemirno ostajamo tukaj, izrekam iskreno sožalje ob izgubi velikega človeka, ki ga bomo pogrešali, z upanjem, da smo tuzemski konec premagali že takrat, ko smo s klenimi in gromkimi koraki skupaj stopili naproti večnosti.
Gregor Deleja, prof., ravnatelj GCC,
Jure Macuh, 4. b,
Mateja Kužner Čelešnik, 2. a.
