Oskarji že od nekdaj veljajo za najvišje priznanje igralskih sposobnosti. Le izbranci so za njih nominirani, smetana pa zlati kipec prejme tudi v roke.
Ko so letos oznanili nominirance za sedeminosemdeseto podelitev, se je vse zdelo lepo in prav, vendar je po nekaj urah zatišja izbruhnil val ogorčenja.
‘Oskarji niso bili tako ‘beli’ že dvajset let.’
Vseh dvajset nominirancev za opazne oziroma glavne vloge je ne samo belih, temveč tudi izključno moškega spola. Širši javnosti se to dejstvo najprej ni zdelo šokantno, vendar se je po krajšem razmisleku bolj poglobila v problematiko spolne in rasne neenakosti v filmski industriji.
Ko se zdi, da smo premagali določene predsodke in napredovali, spet pademo v brezno ‘nedolžnega’ manjšega zaposlovanja žensk in ljudi črne ter rumene rase pri ustvarjanju filmov. Selma, film o delovanju in življenju Martina Lutra Kinga, s strani kritikov označen za precej ‘oskarski’ film, je nominiran le za best picture. Ostalih filmov, ki so nastali izpod rok črnskih ustvarjalcev, filmov, ki pripovedujejo o črnski skupnosti, akademija še povohala ni.
Glede zastopanosti žensk pa- da vam ilustriramo: razmerje med moškimi in ženskami, zaposlenimi v filmski industriji je 2,25 : 1. Procent razgaljenih najstnic se je med letoma 2007 in 2012 povečal za kar 32.5% – tretjina vseh žensk, ki so počaščene z dejanskim govorom v filmu, je oblečeno v spodnje perilo ali pa obleko, ki skriva manj kot odkriva.
Kaj je razlog za to neenakost, se še nismo uspeli odločiti. Verjetno dejstvo, da je zavest o manj vrednih ženskah in vseh, ki niso belci, zakoreninjena globoko v nas. Morda so letošnji nominiranci le kaplja čez rob, ki je bila potrebna, da se aktivno zavedamo problema in ga poskušamo rešiti.
Ne glede na vse pa vam priporočamo ogled Selme, Grand Budapest hotela, Ritma norosti in Fantovskih let. O njih bomo tudi poročali v naslednjih člankih naše filmske kolumne.
