Že na začetku naše poti, ko smo čakali na prevoz do letališča v Zagrebu, je na nas sijalo žgoče junijsko sonce, ki se mi je takrat zdelo strašno vroče. Ob prihodu v Azijo pa sem se začel zavedati, da je lahko še mnogo huje. To pa ni bila edina sprememba, ki nas je,”8 pogumnih centrašev”, pričakala v Vietnamu.
Po dolgi letalski vožnji preko Združenih arabskih emiratov in Mjanmara smo v Hanoi prispeli ob sončnem zahodu, ki nastopi že okrog 18.00. Kaotično pristnost azijskega prometa smo dodobra začutili že na poti do hotela, kjer smo prebivali v prestolnici naše destinacije. Vse pa nas je mesto s kičastimi neonskimi napisi na prodajalnah skuterjev ter edinstvenimi frizerskimi saloni med dvema pasovoma ceste takoj očaralo.
Eksotika se je nadaljevala v prvih dneh našega potovanja, ko smo na tekmovanju World Scholar’s Cup spoznavali vrstnike z vsega sveta – od Norveške, Kenije, Avstralije do Singapurja. Sodelovali smo namreč na največji mednarodni izvedbi tekmovanja v zgodovini, ki je bila za GCC tudi izredno uspešna.
V večernih urah po tekmovanju smo si ogledali še center Hanoia. Sprehodili smo se ob Jezeru najdenega meča, kjer so nas večkrat ustavili domači študentje, ki turiste pridno izkoristijo za utrditev znanja angleščine, ki je med njimi res precej slaba. Na jezeru smo obiskali tudi manjši tempelj, kjer vsakodnevno izvajajo molitev ter daritev različnih dobrin in celo zažiganje denarja. Hanoi nas je privabil tudi z omamnimi vonjavami mestnih »trgovinic« s hrano, ki jo lahko poskusiš na poceni plastičnih stolih ob prometni cesti.
Po uradnem zaključku petdnevnega tekmovanja smo izvedli »celinsko selitev« z vlakom do province Ninh Binh. Nastanili smo se v istoimenskem kraju, ki je predstavljal odlično iztočnico za ogled pokrajine. Tako smo kolesarili med riževimi polji, kjer so nas presenetile različne živali, vse od kač do atletskih piščancev, se povzpeli na Goro počivajočega zmaja, na katero vodi kar 450 masivnih stopnic, ter se s tradicionalnimi vietnamskimi čolni, ki jih domačini veslajo s stopali, popeljali med prekrasnimi kraškimi oblikami.
Med tem smo spoznavali tudi pristne prebivalce. Najbolj so nas zagotovo presenetili otroci, ki so verjetno prvič videli ljudi druge rase in so nam vsakič znova radovedni stekli v objem ter si vedoželjno ogledovali zahodnjaške elektronske naprave. Odrasli so precej iznajdljivi, saj v vsaki stvari vidijo zaslužek in tako turizem izkoriščajo za dobiček na vsakem koraku. Vstajajo zelo zgodaj in že ob jutranjem svitu začnejo z vsakodnevnimi rituali, ki zajemajo obilne zajtrke z rižem ali riževimi rezanci ter nekajurno jutranjo telovadbo za ženske. Za njih se dan začne šele, ko s skuterjem stopijo na cesto in se prepustijo urejeni paniki njihovega prometnega režima.
Vietnam je na meni pustil močan pečat in bi se tja še rad vrnil. Mogoče pa kdaj … Ko se mi bo spet zahotelo velike žlice riža.
Aljaž Primožič