Kaj hočem postati, ko odrastem? Ne vem … Cele dneve bi lahko sanjaril o tem, kako s svojimi besedami navdušujem bralce, kako odkrijem zdravilo za hudo bolezen, kako sem dober starš. Če je to sedanjost, kakšna bo potem prihodnost? Ampak … V resnici ne vem, kakšna bo moja resničnost čez 10, 20 let.
Po uspešno izvedenem dijaškem natečaju z naslovom
O čem sanjam?, na katerem je sodelovalo kar 54 mladih s svojimi literarnimi izdelki, se je SNG Drama Ljubljana odločila, da bo tokrat k sodelovanju povabila kar vse avtorje in avtorice, med katerimi sta tudi GCCjevca Tamara Levar, 3. a in Aljaž Primožič, 1. b. Tako so se polovico leta skupaj podajali na pot iskanja generacijske gledališke misli. Ob izdatni podpori režiserja Žige Divjaka, gledališke pedagoginje Špele Šinigoj in dramaturginje Eve Kraševec, so se v okviru sobotnih delavnic lotili poglabljanja in razširjanja v natečaju zastavljenih vprašanj.
Z Aljažem hodiva na vaje v Dramo ob sobotah, kjer potekajo priprave na zaključno uprizoritev naše predstave, ki jo pripravljamo člani sami – vsebinsko in igralsko, seveda z režiserjem in dramaturginjo na čelu. Na vajah je vzdušje sproščeno, imamo dosti svobode, vlada kreativni kaos, ki pa je lahko tudi zelo pozitiven, če ga znamo spreobrniti v produktivnega. Utopija mi pomeni sicer neko doseganje idealov, vendar s tem tudi hitrejše rušenje teh in spet in spet zahteve po novih. Vsi vemo, da bi stvari morale biti boljše, pred tem si ne smemo zatiskati oči, vendar naš odnos lahko vpliva na spreminjanje nas samih in nenazadnje tudi družbenega okolja.
Tamara Levar, 3. a
Razmišljali so o svetu, v katerem odraščajo mladi, o svetu, v katerem bi želeli živeti, in realnosti, ki jih bo pričakala že ob koncu srednje šole. Ugotavljajo tudi, kaj si vsak želi postati in kaj bo zares postal. Je med tem res tolikšna razlika? Prav tako so preverjali, kaj je posameznik pripravljen storiti za uresničitev najbolj skritih želja ter se spraševali o kompromisih, ki jih včasih sklepamo v življenju.
Sodelovanje z Dramo je združevalo dve moji veliki ljubezni – gledališče in pisanje. Skozi sobotne dopoldneve, ko je bilo včasih res težko vstati, sem spoznaval predvsem sebe ter svet okrog sebe, kar mi je zagotovo širilo obzorja in mi pomagalo oblikovati življenjske cilje, katerih se bom poskušal držati. Zame je utopija mentalno-fizično stanje ljudi, kjer sanje niso več potrebne. Torej sanjam o času brez sanj.
Aljaž Primožič, 1. b
Vse ugotovitve so strnili v produkcijo pod naslovom Sanjati?, ki bo ugledala luč sveta na premieri v nedeljo, 18. junija, ob 19. 00 v Mali drami, ponovitev pa dan kasneje. Lepo vabljeni!
