Kako vidimo svet in kaj je resnica? Vse to je določeno in zgrajeno iz naših izkušenj
Ko sem kot majhen igral klavir, sem se na nastopu zmotil. Komentar po nastopu je bil, da je napaka pokvarila nastop. Iz tega sem se izkustveno naučil, da se jih ne sme delati. Ko je napako naredil učitelj, smo o tem dijaki govorili v razredu. Če je napako naredil športnik, so o tem pisali mediji in gakritizirali … Napaka je povzročila poraz športnikove ekipe, napaka je osmešila učitelja, napaka je pokvarila koncertni nastop – napaka je slaba. Potrebno se je pripraviti, vaditi, natrenirati – da le ne bo napak. Povsem logično. Napaka prinese slab rezultat, jaz pa si želim dobrega, ne uresniči mojih želja in pričakovanj okolice, me razočara in razočara tudi druge. Uspeh prinese dobro oceno, dober komentar, veselje, da zagon in motivacijo. Odpre poti, navduši. Naredi me dobrega in cenjenega v očeh drugih. Ljudje z naslovnic revij, tisti, ki gradijo uspešne zgodbe, so naredili dobre in prave stvari, izbrali so prave poteze in jih pravilno izpeljali. S tem se strinjajo vsi – mediji, prijatelji, učitelji …
Ko sem kot majhen igral klavir, sem se na nastopu zmotil in zaradi napake mi je učitelj rekel, da bi lahko naslednjič več vadila prehode, takoj za tem pa sva oba napol resno in napol z nasmehom prikimala tej ugotovitvi. Za naslednji nastop bova vadila bolje oziroma drugače, z nasmehom in zadovoljstvom, ker je bil prejšnji nastop, z izjemo tiste ene napake, dober. Ko je napako naredil učitelj, ga je sošolec opozoril nanjo. Učitelj je preveril podatek, potrdil sošolčevo mnenje in nadaljevali smo z uro. Ko je napako naredil športnik, ga je trener spomnil na tisti ključni trenutek treninga, ki ga ni ozavestil. Zdaj ga bo lažje in prihodnjič bo bolje. Po napaki so v ekipi zagotovo vadili tisti ključni del, učitelj je premislil in ugotovil razlog svoje lastne napačne razlage, napaka je izboljšala mojo pripravo na naslednji nastop–napaka je dobra. Treba je ugotoviti, kaj pomeni narediti napako oz. kaj je bilo narobe. Pomembno je tisto spremeniti in ponovno poizkusiti. Naredil bom tisti popravek pri vadbi klavirja, pripravi na nastop, pri treningu meta na koš in napako odpravil. Tudi ljudje z naslovnic revij so zagotovo delali popravke, pilili svoje načine, da so se naučili pravih potez.
Zgodba bi lahko šla še naprej in naštevala nove ter povsem logične primere za oba pripovedovalca. Lahko gre za osebi iz istega okoliša in sta celo sošolca, a z drugačnimi izkušnjami in pogledi na svet. Zgodba o razumevanju napak je aktualna že sama po sebi … Katera je “prava”? Kaj so napake v resnici? Prav tako pove zelo veliko o samozavedanju in našem zaznavanju sveta. O tem, kaj vse pritegne našo pozornost in kako si iste stvari različni posamezniki lahko razlagamo drugače. Vse to je pomembno izhodišče za naše medsebojno razumevanje.
Ali se zavedamo, od kod prihajajo naši sklepi o tem, kaj je prav in kaj narobe? Kaj moramo in česa ne smemo? Ali so izkušnje in vse, kar se naučimo iz njih, le naše lastne ali so skupne vsem? Kako jaz, sošolec, sošolka, učitelj, učiteljicavidimo isti dogodek (npr. napako), ki se nam dogaja pred očmi? Kaj vse smo izkusili, da to vidimo drugače? Ima kdo od nas prav in/ali narobe?
Naše razmišljanje in vse tisto, iz česar se učimo in na podlagi česar si ustvarjamo svoja lastna pravila za življenje, se razlikujejo. Med mano in vrstnikom, med tabo in profesorjem, tvojim sošolcem, sodelavko, sodelavcem. Med mano in mojimi starši, prijatelji, starejšimi in mlajšimi generacijami. Če se želimo razumeti (in spoštovati), se spoznajmo po izkušnjah, ki smo jih doživeli in so oblikovale naše »resnice«, naš pogled na svet. In skupaj z njimi se vedno lahko vprašamo, katere, če sploh katere, so »prave« in »napačne.«
Urban Jug, nekdanji dijak GCC (generacija 2011) in mentor izbirnega predmeta raziskovalno delo na GCC
