V rusko Zvezdno mesto je v četrtek, 11. 5., odpotovala delegacija 6 GCCjevcev – Mitja Suvajac, 2. b, Enej Vidovič, 2. č, Lara Čede, 2. d, Amadeja Cilenšek, Tanja Goltnik in Luka Ganič vsi iz 3. c; spremljal pa jih je prof. Borut Namestnik. Domov so se vrnili v torek, 16. 5., o potovanju pa je spregovoril eden od “članov posadke”, Mitja Suvajac, 2. b.
Po nič kaj posebnem letu iz Ljubljane v Moskvo, smo najprej okusili slad prometnih konic, saj smo za 60 kilometrov od letališča do nastanitve potrebovali tri ure. V Šjolkovu nas je nastanitev vse prijetno presenetila, dobili smo dovolj velike postelje, spodobne kopalnice in tradicionalno gostoljubje Rusov. Malo pa se je vse spremenilo, ko smo pri večerji na krožnik dobili nekaj, kar je izgledalo deloma neužitno, ampak bi tudi to preživeli, če bi bilo tega za odtenek več, kot le za pol zajemalke. K sreči smo imeli kruh in olive, da smo se lahko nasitili. Smo pa po bolj „starosistemski“ večerji dočakali duševno zadoščenje, ko smo končno dobili gesla za internet in se lahko povezali s svetom, dan pa smo kljub temu končali dokaj po starem, s kartami in igrami, brez telefonov.
Naslednji dan smo se zbudili v zasneženo jutro – ja v Rusiji pač ne gre pričakovati vročine. Po rahlem šoku in malo bolj užitnem zajtrku so nas odpeljali v Zvezdno mesto. To je kraj, kjer Rusi urijo svoje bodoče kozmonavte, okoli vadbenega centra pa je nastalo pravo malo mesto, ki njihovim družinam omogoča lagodno življenje. V Zvezdnem mestu smo videli več modelov trenutne vesoljske postaje v dejanski velikosti, videli pa smo tudi starejše vesoljske postaje, ki so jih uporabljali za urjenje. Izvedeli smo, kako poteka življenje v vesolju in ugotovili, da tako, kot na Zemlji, tudi v vesolju pijejo »kofje, čaj in sok« ter da je za polet v vesolje potrebnih vsaj 8 let urjenja na Zemlji. Po zvezdnem mestu, se je »3. festival športa in kulture«(ime, ki smo ga slišali še vsaj 10000 krat) uradno otvoril, dvignili smo zastavo, odpeli pesmi, predstavili Slovenijo in končno od naše drage občinske delegacije dobili hrano, ki nas je vse nepopisno razveselila. Tako smo dan zaključili siti in zadovoljni.
Naslednji dan nas je čakalo športno udejstvovanje. Najprej so nas v policijskem spremstvu odpeljali do prizorišča, kjer smo bili najprej priča prelepemu sprejemu, kjer je ruski zbor zapel slovensko »Ne čakaj pomladi« in nas s tem vse navdušil. Po otvoritvi smo začeli z nogometom, kjer pretiranega uspeha ni bilo, je pa dan postajal vedno boljši in boljši, saj so naše ekipe najprej dosegle 3. mesto v ulični košarki, nato so dosegli drugo mesto v mešani štafeti, osvojili posamično prvo mesto v skoku v daljino in drugo mesto v teku na 100m, za konec dneva pa smo Ruse kot za stavo premagali v njihovi paradni disciplini, vlečenju vrvi, kar je tako za nas, kot za njih prišlo kot gromozansko presenečenje. Ko smo se vrnili v kamp, kjer smo bili nastanjeni, smo še zadnje nastope, nato pa na zaključni podelitvi osvojili še prvo nagrado za najboljšo ekipno pesem festivala.
V nedeljo smo festival zaključili s slavnostnim spustom zastav in himnami. Po koncu festivala smo se odpravili v center Moskve. Ko smo prispeli tja, je bila naša reakcija zgolj, vau. Najprej nihče ni mogel verjeti veličini tega mesta, ko pa smo to nekako dojeli, nas je presenetila in navdušila čistost mesta, saj kjerkoli smo hodili, nismo na tleh videli niti ene smeti. Odšli smo v Kremelj, si od zunaj pogledali vladno palačo, vse kremeljske katedrale, občudovali parke(posneli dovolj slik za celo leto objav na instagramu), videli odlomljeni Car zvonov, nato pa odšli še po spominke in proti katedrali Vasilija Blaženega, kot najlepši katedrali Moskve. Po kosilu v bližini cerkve Kristusa odrešenika, smo se vsak zase odpravili raziskovat Moskvo, našli KFC, se pošteno najedli in ob enem videli še en del tega mogočnega mesta.
Zadnji dan smo najprej odšli v Monin, kjer so nam pokazali muzej ruskega letalstva in nas popeljali skozi njihovo celotno zgodovino »samaljotov«, od samih začetkov, skozi obe svetovni vojni pa vse do danes. Po letalskem muzeju smo odšli na Licej Jurija Gagarina, kjer je ravnatelj I. gimnazije v Celju z njimi podpisal sporazum in zasadil drevo, mi pa smo videli, kako pri njih izgleda šolstvo ter ugotovili tudi da zunanji izgled stavb v Rusiji ne pomeni dosti, saj njim je glavno to, kar se dogaja znotraj. Na šoli so nas tudi prav prijetno sprejeli, nam podarili modele rakete Vostok in nas pogostili, mi pa smo jih v zameno navdušili z recitacijo Pavčkove pesmi. Siti in veseli smo se odpravili še na zadnji ogled na našem potovanju, na ogled Šjolkova. Spoznali smo se z zgodovino mesta, z »lučinami in električistvo«, si ogledali zanimivo razstavo umetniških del iz obdobja Sovjetske zveze ter za konec odšli zapravit še tisti denar, ki nam je po potovanju še ostal.
Tudi torkov let v Slovenijo ni bil nič posebnega, mirno in polni lepih spominov smo se vrnili domov.
