Peti dan, 18. 12. 2015
Po nekoliko kasnejšem zajtrku smo se spet zapeljali v Zvezdno mesto, kjer nas je tega dne čakal skupinski enourni kviz iz naučenega.
Na zadnjem predavanju pa smo se seznanili s preživetjem kozmonavtov v vesolju.
Izobraževanje za poklic kozmovanta poteka na štirih centrih po svetu – v Rusiji, Ameriki, na Japonskem in v Evropi. Če želiš priti na vesoljsko postajo, je obvezno znanje angleščine in ruščine. Trenutno se v omenjenih centrih uri 100 rednih vesoljcev, inštruktorjev za kozmonavte pa je le 15. Najbolj zaželeni so tisti kozmonavti, ki imajo tehnično, znanstveno in medicinsko znanje. Poklic je univerzalen, čeprav zanj ne prejmejo diplome, ampak le potrdilo o usposabljanju. V vesolju mora kozmonavt znati nuditi prvo pomoč, opravljati vesoljsko postajo – tudi ročno, če je treba. V vesolju so kozmonavti odvisni sami od sebe! Po potrebi morajo biti tudi zobozdravniki. V nekaterih situacijah je treba reagirati hitro in pravilno – kot posamezniki in kot posadke.
Pomemben del priprave kozmonavtov so tudi skoki s padalom. Večina kandidatov pride v Center kozmonavtov brez izkušenj pri skokih s padalom, zato se morajo tega obvezno naučiti. Skočiti morajo tudi po štirikrat na dan, kar je zelo stresna situacija. Med skokom so zadolženi za opravljanje raznih dodatnih nalog – npr. šahovsko potezo.
S potencialnimi kozmonavti delajo zdravniki, inštruktorji ter psihologi, ki pomagajo pri odpravljanju stresa.
Priprave za pristanek na Zemlji potekajo na različnih in zelo ekstremnih točkah: v blatu, pozimi, v vročini, gorah, stepi, tundri, v vodi itd.
Ta dan smo se sprehodili tudi po aleji, ki vodi skozi Zvezdno mesto. Po tradiciji naj bi se po njej sprehodil vsak kozmonavt, in sicer prav do spomenika Juriju Gagarinu, kamor naj bi položil cvetje. Tudo mi smo se sprehodili po tej poti. Izvedeli smo, da v enem izmed blokov, nedaleč od spomenika, živi vdova Jurija Gagarina.
Ta dan smo zaključili na večerni delavnici robotike, kjer smo sestavljaji robote različnih zmožnosti.
Šesti dan, 19. 12. 2015
V soboto zjutraj sem že navsezgodaj nestrpno pičakovala odhod avtobusa, saj smo se odpeljali na ogled Moskve. Najprej smo odšli v vesoljski del mesta, kjer stojijo številni spomeniki pomembnih ljudi, ki so ogromno pripomogli k razvoju vesoljske tehnologije nasploh in k uspešnosti vesoljskih poletov. Tudi mi smo se prav vsi dotaknili zlate roke Jurija Gagarina z željo, da bi nam prinesla srečo.
Sledil je obisk Muzeja kozmonavtike, kjer smo imeli čast spoznati sina raketnega inženirja Valentina Petroviča Gluška, s katerim smo se sprehajali po muzeju.
Po končanem ogledu nas je avtobus peljal do ene izmed mnogih restavracij v Moskvi, kjer smo kosili. Nato smo se z vodnico sprehajali po Moskvi. Predstavila nam je znamenitosti mogočne ruske presotolnice, ki si je to vlogo izmenjevala z drugim največjim ruskim mestom, to je Sankt-Peterburg. Seveda smo se zaradi pomanjkanja časa lahko le dotaknili s pogledom vseh tistih znamenitosti, ki si jih bomo zagotovo še kdaj prišli natančneje ogledat.
Mesto me je pustilo brez besed! V zimski belini in odeto v hlad in praznično razkošje luči, se mi je zdelo pravljično. Po Rdečem trgu in tudi drugod po mestu se je kar trlo ljudi – Rusov kot Rusov! Pogled z enega od mostov čez reko Moskvo na Kremelj, cerkev Kristusa Odrešenika in Vasilja Blaženega, avenijo vzdolž kremeljskega obzidja itd. mi je jemal dih. Česa tako lepega in veličastnega nisem videla še nikoli. To je mesto v katerega se bom zagotovo še vračala!!!
Sedmi dan, 20. 12. 2015
Sedmi dan je bil namenjen samo odhodu. Po zajtrku smo zapustili Zvezdno mesto in se napotili proti letališču Šeremetjevo. Ob 16:30 po moskovskem času smo zapustili Moskvo in se po približno triurnem letu polni izjemnih vtisov vrnili domov – iz ogromne Rusije v svojo po površini majhno, a prijazno domovino Slovenijo.
