Prvi dan, 14. 12. 2015
Ura je bila 7:00. Čas, da vstanem in pripravim vse potrebno za enotedenski izlet v Zvezdno mesto, nedaleč stran od Moskve. Na avtocestnem počivališču Lopata sta me pobrala Tadej s Kajuha ter njegov oče in skupaj smo krenili proti Brniku. Zbor je bil ob 9:20. Sledil je pregled letalske karte ter potnega lista, nakar smo odšli skozi carinsko kontrolo. Pred vzletom letala nam je ostala še slaba ura za nakupovanje ter za spoznavanje preostalih vrstnikov sopotnikov iz različnih krajev Slovenije. Sedaj je šlo zares. Obvestilo po zvočniku nas je opozorilo, da je čas, da krenemo na letalo, do katerega nas je peljal avtobus. Vkrcali smo se ter pripravili na vzlet ob 11:45. Let je trajala 2 uri in 55 minut. Bil je miren, brez turbulenc. Postregli so nam prigrizek. Za posladek smo prejeli še čokoladico Gorenjka. Tudi žejni nismo bili. Po pristanku na ogromnem letališču Šeremetjevo v Moskvi smo se zapeljal na terminal F, kjer smo se najprej uradno registrirali, nato vzeli kovčke, potem pa počakali na nadaljne napotke vodnikov. Ti so nas kasneje pri vhodu seznanili z ruskima vodnicama, ki sta nas vodili po Zvezdnem mestu ter kasneje tudi po Moskvi. Ko smo izstopili iz terminala nas je pozdravilo čudovito mesto, malce že prekrito s snegom, ki je še vedno rahlo naletaval. V avtobusu sem si poiskala sedež poleg Tadeja Počivalška, dijaka I. gimnazije v Celju, s katerim naju je nekaj dni pred odhodom seznanila najina profesorica ruščine Darja Poglajen.
Po šestpasovnici smo v treh urah prevozili le 30 km. Razlog: “propka” = zastoj, kar je za Moskovčane nekaj popolnoma vsakdanjega. O, groza!
Sledila je namestitev v hotelu v štiri- ali petposteljnih sobah. Na hitro smo se namestili, nato pa se odpravili na večerjo. Najprej smo jedli solato, sledila je glavna jed, za posladek pa napolitanke. Sledil je družabni večer.
Drugi dan, 15. 12. 2015
Zbudil me je glas vodnika Vojka Kogeja, ki nas je budil vedno enako: ‘’Ustaj, vojsko!‘’. Spala sem malo časa, a precej bolje, kot sem pričakovala. Zajtrk je bil ob 9:30 – samopostrežni. Sledil je organizirani prevoz z avtobusom do Zvezdnega mesta, ki so ga nadzorovali varnostniki. Ogledali smo si muzej Jurija Gagarina in njegovo pisarno. Od njegove smrti naprej niso v njej ničesar spremenili. Uslužbenci Centra so nam pokazali vesoljske ladje ter postaje, nas seznanili s potekom vzleta in pristanka rakete, s prvim poletom v vesolje, pristankom na Luni ter nam pokazali skafandre, ki jih nosijo kozmonavti.
Izvedeli smo tudi za resnični čas trajanja Gagarinovega leta. Po najnovejših podatkih naj bi trajal 106 in ne 108 minut, kot navajajo nekateri mediji.
Največji vtis je naredila name ta dan Gagarinova soba, v kateri so bili razstavljeni njegovi osebni predmeti, tudi ročna ura, ki jo je nosil med poletom.
Po kosilu sta sledili dve uri ruščine, kjer so nas seznanili z rusko abecedo ter osnovnimi frazami komuniciranja, npr. s pozdravi itd. Celjani smo bili med tisto polovico dijakov, ki nam to ni bilo tuje. Med drugim sva s Tadejem uprizorila kratek dialog. Predavateljica nam je zaigralatudi na značilni ruski instrument, balalaiko. Z ruščino se je program tistega dne uradno zaključil.