„Kdaj gremo jest,“ je bilo najpogostejše vprašanje na naši čudoviti ekskurziji. Ta se je zdaj na našo žalost že končala, čudoviti spomini in nova prijateljstva pa ostajajo.
Tretji dan, torej nedelja, se je začel recimo temu zanimivo. Nekateri bolj naspani kot drugi smo se odpravili na zajtrk, po njem pa je sledila (še zadnja) slavnostna podelitev. Bili smo prijetno presenečeni, ko smo ugotovili, da smo osvojili prvo mesto v obeh kategorijah, v katerih smo tekmovali, solo pevec/pevka in skupinska pesem. Janja Trnovšek je prejela že kar pričakovan pokal za najboljšo solistično točko, naša Katjuša pa je pravtako zasedla prvo mesto. Tako sta se v naših kovčkih, poleg dveh srebrnih medalj prejšnjega športnega dne, znašla še dva zlata pokala. Po še enem ne preveč okusnem kosilu (spet smo jedli kumarice) smo se odpravili v glavno rusko mesto, Moskvo. Še ena ruska zanimivost je njihov promet. Vožnja do ne tako oddaljene Moskve nam je zaradi gneče na cesti vzela kar tri ure, zaradi česar smo tudi zamudili začetek cirkuške predstave. Cirkus, ki je bil sicer zanimiva izkušnja, pa na nas ni pustil pretirano pozitivnega vtisa. V same točke so bile vključene živali, ki po našem, sicer laičnem znanju, niso bile videti najbolje. Smo pa zelo užival v raznih čudovitih in dihjemajočih akrobatskih točkah. Sledil je dolgo pričakovani ogled Moskve. Ugotovili smo, da se v Rusiji dejansko zaveš svoje majhnosti in nepomembnosti zaradi izjemnih razsežnosti vsega, kar te obdaja. In Moskva ni nič drugačna. Ogromne stavbe, ki bi najbrž prekrile pol Celja, petpasovnica sredi mesta, hrup, prostrani parki in neskončne ulice. Tak nekakšen je bil naš prvi vtis. Avtobus nas je popeljal skozi mesto in nam razkril lepote mestnega jedra, ki je v nasprotju z bližnjo okolico izjemno lepo. Sprehodili smo se po Rdečem trgu, videli Leninov mavzolej in del Kremlja ter cerkev Kristusa Blaženega, občudovali smo razkošje in vratolomne cene v Gumu in nakupili obvezen spominek, matrijoške. Po slabi uri, ki smo je preživeli na Rdečem trgu, smo si ogledali še podzemno železnico, na kateri je en sam peron velik kot cela celjska železniška postaja. Po (spet) težko pričakovani večerji, lačni smo bili že vse od kosila, naš popoldanski prigrizek pa smo pojedli že med vožnjo v Moskvo, smo druženje nadaljevali po sobah. Nekateri smo vztrajali dlje kot drugi, vsi pa smo se imeli super.
Ponedeljek se je začel obetavno, z dobrim zajtrkom. Čakal nas je mlečni gris, ki nas je nasitil za kakšne pol ure. Po tem smo že jedli kolačke, kekse, čokolade, skratke vse, kar smo našli v naših izjmeno prefektno pospravljenih sobah. Po zajtrku nas je avtobus odpeljal do drsaličša, kjer smo dobro uro drsali, plesali, padali in se fotografirali. Uživali smo. Bili smo priča nekaj izjemno zanimivim padcem, vendar pa se na srečo nihče ni huje poškodoval. Dijakinja GCC ja utrpela manjšo udrgnino, ko je druga Centrašica izgubila ravnotežje in s sabo na led potegnila skoraj celo skupino. Nato smo si ogledali mesto Ščjolkovo, kraj kjer smo bili tudi mi nastanjeni. Ogledali smo si muzej in galerijo, kjer nas je prevzela glasbena točka dijakinje s I. Gimnazije v Celju. Vsi smo obstali, ko je Anuška začela igrati na, kot je sama povedala, razglašen pianino. Ampak kot pri Janjinem petju, smo tudi sedaj obstali kot vkopani. Ogledali smo si še katedralo, na kateri smo prisluhnili pesmi zvonov, ki nas je sicer delno oglušila, ker smo stali na zvoniku, je bila pa vseeno izjemno lepa. Sledilo je, kot si lahko mislite, kosilo. Po njem pa smo si v mestnem gledališču ogledali dramsko igro Grof Nulin, tej pa je sledil težko pričakovani šoping. Najbolj smo se veselili nakupa hrane, ker smo bili, kot nam je bilo v navadi, spet lačni. Po obsežnem nakupu, smo si privoščini popoldanski prigrizek v bližnjem Mc’Donaldsu. Mi pa ne bi bili mi, če ne bi sli čez cesto tam, kjer ni bilo prehoda. Celjani, pač. Po vožnji nazaj do našega hostla, ki je bila krajša kot običajno, nas je čakala večerja. Ja, kaj naj vam povemo drugega, kot da smo samo jedli … Pričakovali smo le večerjo, takšno kot smo imeli pretekle dni, dobili pa slavnostno pojedino. Pričakala nas je lepo pogrnjena miza, obložena s slaščicami, zelenjavo, namazi in mesom. Na večerji, ki smo jo delili s predstavniki Mestne občine Celje, sta se nam pridružila tudi predstavnika občine Ščjolkovo. Po neskončnem nazdravljanju (kozarce smo dvignili najmanj trikrat) smo se končno lahko posvetili hrani. Tudi sami smo se še enkrat zahvalili našim gostiteljem in odpeli naš zmagovalni program. Bližal pa se je že skrajni čas, da začnemo pakirati. Uro pred odhodom smo oddirjali v sobe, pospravili vse v naše kovčke, se uredili in bili v manj kot uri pripravljeni za odhod. Prehitro je prišel čas, ko je avtobus odpeljal proti letališču, nedolgo za tem pa smo na Moskvo že gledali iz zraka. Po dobrih dvanajstih urah potovanja smo utrujeni prispeli v Celje. Druženja kljub temu, da smo nekateri spali manj kot dve uri, še nismo želeli končati. Zaključili pa smo ga v našem slogu, s pico.
Kaj smo še ugotovili?
Da je Jurij Gagarin v Ščjolkovem pravi heroj. Omenjen je bil v vsaki pesmi in v vsaki predstavitvi, ki smo jo poslušali. Skoraj edino drevo, ki smo ga videli, je bila breza. Kumarice so očitno obvezen del prehrane, saj ni bilo obroka, v katerem ne bi bile prisotne. Vse povsod imajo nad betonskimi ograjami še žičnate ograje.
Po čem pa si bomo najbolj zapomnili to našo edinstveno eksurzijo?
Po super ljudeh, ki smo jih spoznali, po novih prijateljstvih, ki smo jih stkali, po celonočnih pogovorih, ki so obsegali vse od obrekovanja profesorjev, vsakdanjih tem pa do globljih pogovorov o pomenu raziskovanju vesolja.
Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki so nam omogočili spoznavanje tuje kulture. Mestni občini Celje, obema šolama, profesorici Darji Poglajen in profesorju Romanu Ocvirku, ki je z nami delil to zanimivo izkušnjo.
Iskrena hvala vsem.
Štirje zdaj zelo utrujeni novinarji.
