Razredni sovražnik

Imela sem enkratno priložnost ogleda filma. In bila sem prijetno presenečena. Verjetno nisem edina, ki najprej, ko zasliši, da je film slovenski, pomisli na »katastrofo« ali pa komedijo. Ta film je drugačen in ni mi žal, da sem si ga ogledala.

Celotna zgodba je tragična, a resnična. Sistem, ki ga prikazuje dejansko deluje tudi pri nas. Razred v filmu je podoben našim razredom. Dijaki se soočamo z novim poglavjem v naših življenjih. Soočamo se z življenjem samim in vsem, kar sodi zraven. Tudi s smrtjo. Ko nekdo umre, naj bo to naravne smrti ali po nesreči, se soočamo z žalostjo. Čustvom, ki smo ga vsi zagotovo že čutili in za katerega vemo, da ga ni prijetno čutiti. Soočamo se z jezo, razočaranjem, agresijo. Kasneje pa z žalovanjem in na koncu s sprijaznjenjem. A to ne poteka tako hitro, kot se menjata dan in noč. To lahko traja tedne, mesece, leta. Vsak žaluje drugače in kakor hitro ali počasi želi.

Samomor. V filmu je glavna tema prav to dejanje. To dejanje »poveže« dijake. Ampak zamislimo se. Ali je samomorilec res storil »pravilno«? Ali je samomor sebično dejanje? Človek, ki ga je uspešno storil, ne čuti več ne obžalovanja ne ljubezni. Ampak nihče na tem svetu ni popolnoma sam. Vsakega se nekdo spominja. In ti, ki se ga spominjajo, oni trpijo, oni še vedno čutijo, še vedno ljubijo. Človek jih zapusti. Ko stori samomor, ne razmišlja o drugih. Razmišlja o sebi. Ne razumite me narobe, o sebi namreč moramo razmišljati, ampak obstajajo še ostale, boljše, svetlejše poti iz teme. Obstajajo rešilne bilke, ki jim drugače pravimo prijatelji. In če jih zapustimo, bodo ti iskali krivca. In kaj se lahko zgodi, ko obup, poskus razumevanja in prizadetost prestopijo črto? Ko niso prizadeti le oni sami, ampak tudi drugi? Ljudje bomo vedno iskali krivca in prenašali krivdo na ostale. Najprej pa moramo pogledati vase in se vprašati: »Kaj bi lahko storil jaz?« oziroma »Ali sem kaj storil, čeprav sem opazil spremembe?«. In skoraj vedno se odgovor glasi: »Opazil sem, ampak … mislil sem, da bo kdo drug kaj ukrenil.« Misliti pa ni isto kot storiti. Misel o dobrem dejanju še ne pomeni, da je to že storjeno in da je res dobro.

Preplet humorja in tragedije se je izkazal za pravi recept za enkraten film. Igralci so dokazali, da Slovenci znamo igrati, režiser Rok Biček pa, da smo iz pravega testa za konkurenco Hollywoodu. Kako to vemo? Ker smo se nekaj naučili. Človek mora znati živeti sam, s seboj in s soljudmi. V sožitju. Drugače se lahko znajdemo v vlogi enega izmed dijakov ali pa celo postanemo »Razredni sovražnik«.